Zadeva C-354/04 P
Gestoras Pro Amnistía in drugi
proti
Svetu Evropske unije
„Pritožba – Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Skupna stališča 2001/931/SZVP, 2002/340/SZVP in 2002/462/SZVP – Ukrepi v zvezi z osebami, skupinami in organizacijami, vpletenimi v teroristična dejanja – Odškodninska tožba – Pristojnost Sodišča“
Povzetek sodbe
1. Pritožba – Tožbeni razlogi – Dopustnost – Pogoji
(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člen 112(1)(c))
2. Pritožba – Tožbeni razlogi – Razlog, ki je prvič naveden v pritožbi – Nedopustnost
3. Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Skupnosti – Tožba v okviru naslova VI Pogodbe o Evropski uniji – Izključitev
(člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES; členi 35 EU, 41(1) EU in 46 EU)
4. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Pravica do učinkovitega sodnega varstva
(člena 34 EU ter 35(1) in 6 EU)
5. Evropska unija – Akti Evropske unije – Razlaga
1. Iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1)(c) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti oporekane dele sodbe ali sklepa, katerih razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki na poseben način podpirajo ta predlog.
(Glej točko 22.)
2. Dopustiti stranki, da pred Sodiščem prvič uveljavlja razlog, ki ga ni uveljavljala pred Sodiščem prve stopnje, bi pomenilo, da se ji dovoli, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži širši spor, kot je bil predložen Sodišču prve stopnje. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča omejena na presojo pravnih vprašanj, ki so bila obravnavana na prvi stopnji.
(Glej točko 30.)
3. Iz člena 46 EU izhaja, da se določbe Pogodb ES in ESAE, ki se nanašajo na pristojnosti Sodišča, uporabljajo za določbe naslova VI samo pod pogoji iz člena 35 EU. Slednji člen pa Sodišču ne daje nobene pristojnosti za obravnavo katere koli odškodninske tožbe. Poleg tega člen 41(1) EU med členi Pogodbe ES, ki se uporabijo na področjih iz naslova VI Pogodbe EU, ne omenja člena 288, drugi odstavek, ES, v skladu s katerim Skupnost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti, niti člena 235 ES, na podlagi katerega je Sodišče pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvideva člena 288, drugi odstavek, ES.
Iz tega izhaja, da v okviru naslova VI Pogodbe EU ni predvidena nobena odškodninska tožba. Izjava Sveta glede pravice do povračila škode iz priloge k zapisniku ob sprejemanju akta Evropske unije ne zadostuje za to, da se ustvari pravna pot, ki je veljavni predpisi ne predvidevajo, in torej ne zadošča, da se Sodišču pripiše pristojnost v zvezi s takimi zadevami.
(Glej točke 44, od 46 do 48, 60 in 61.)
4. V zvezi z Unijo so pogodbe vzpostavile sistem pravnih sredstev, v katerem so pristojnosti, ki jih ima Sodišče na podlagi člena 35 EU, v okviru naslova VI Pogodbe o Evropski uniji, manj široke od pristojnosti Sodišča na podlagi Pogodbe ES. Čeprav je sistem pravnih sredstev, zlasti pa ureditev nepogodbene odgovornosti, drugačen od tistega, ki ga vzpostavljajo pogodbe, nedvomno mogoč, morajo države članice v skladu s členom 48 EU v tem primeru spremeniti sistem, ki je dejansko v veljavi.
Tožeče stranke, ki želijo sodno izpodbijati zakonitost skupnega stališča, sprejetega na podlagi člena 34 EU, pa niso prikrajšane za vsakršno sodno varstvo. S tem, ko ne predvideva možnosti, da nacionalna sodišča na Sodišče naslovijo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s skupnim stališčem, temveč le vprašanje v zvezi akti, naštetimi v členu 35(1) EU, slednji namreč predvideva, da so lahko predmet predhodnega odločanja vse določbe, ki jih sprejme Svet in ki ustvarjajo pravni učinek do tretjih. Ker je namen postopka, ki Sodišču omogoča predhodno odločanje, zagotovitev spoštovanja prava pri razlagi in uporabi pogodbe, bi bilo v nasprotju s tem ciljem, da se člen 35(1) EU razlaga ozko. Možnost, da se na Sodišče naslovi vprašanje za predhodno odločanje, mora biti torej odprta glede na vse določbe, ki jih sprejme Svet – ne glede na vrsto ali obliko – ki ustvarjajo pravne učinke do tretjih. Zato je treba skupno stališče, ki bi zaradi svoje vsebine imelo širši obseg, kot ga določa Pogodba EU za tovrstne akte, predložiti v presojo Sodišču. Zato bi lahko nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki bi lahko vseboval vprašanje veljavnosti ali razlage skupnega stališča, sprejetega na podlagi člena 34 EU, in ki bi imelo resen dvom glede vprašanja, ali bi to skupno stališče dejansko ustvarilo učinke do tretjih, Sodišču predložilo zadevo v predhodno odločanje, pod pogoji, navedenimi v členu 35 EU. Sodišče bi moralo torej v tem primeru ugotoviti, da skupno stališče ustvarja pravne učinke do tretjih, ga ponovno opredeliti in predhodno odločiti.
Sodišče bi bilo prav tako pristojno za preverjanje zakonitosti takih aktov v tožbah, ki jih vloži država članica ali Komisija, pod pogoji, določenimi v členu 35(6) EU.
Nazadnje, države članice in zlasti njihova sodišča morajo notranje postopkovne določbe o vložitvi pravnih sredstev razlagati in uporabljati tako, da te fizičnim in pravnim osebam dopuščajo sodno izpodbijanje zakonitosti vsake nacionalne odločbe ali drugega ukrepa, ki se nanaša na pripravo in uporabo akta Evropske unije in vložitev zahteve za odškodnino za morebiti utrpljeno škodo.
(Glej točke 50, 51 in od 53 do 56.)
5. Izjavi Sveta glede pravice do povračila škode iz priloge k zapisniku ob sprejemanju akta Evropske unije ni mogoče priznati nobenega pravnega pomena niti je ni mogoče upoštevati pri razlagi prava, sprejetega na podlagi Pogodbe EU, ker vsebina izjave ni izražena v besedilu zadevne določbe.
(Glej točko 60.)
SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 27. februarja 2007(*)
„Pritožba – Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Skupna stališča 2001/931/SZVP, 2002/340/SZVP in 2002/462/SZVP – Ukrepi v zvezi z osebami, skupinami in organizacijami, vpletenimi v teroristična dejanja – Odškodninska tožba – Pristojnost Sodišča“
V zadevi C-354/04 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 17. avgusta 2004,
Gestoras Pro Amnistía s sedežem v Hernaniju (Španija),
Juan Mari Olano Olano, stanujoč v Madridu (Španija),
Julen Zelarain Errasti, stanujoč v Madridu (Španija),
ki jih zastopa D. Rouget, odvetnik,
pritožniki,
druge stranke v postopku so
Svet Evropske unije, ki ga zastopata E. Finnegan in M. Bauer, zastopnika,
tožena stranka v postopku na prvi stopnji,
Kraljevina Španija, ki jo zastopa Abogacía del Estado,
Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska,
intervenienta v postopku na prvi stopnji,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Lenaerts in R. Schintgen, predsedniki senatov, A. Tizzano in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika, R. Silva de Lapuerta, sodnica, L. Bay Larsen, sodnik, P. Lindh, sodnica, J.‑C. Bonichot (poročevalec) in T. von Danwitz, sodnika,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. oktobra 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Gestoras Pro Amnistía, J. M. Olano Olano in J. Zelarain Errasti s pritožbo predlagajo razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 7. junija 2004 v zadevi Gestoras Pro Amnistía in drugi proti Svetu (T‑333/02, neobjavljen v ZOdl., v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to zavrnilo njihovo odškodninsko tožbo za povračilo zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi uvrstitve Gestoras Pro Amnistía na seznam oseb, skupin in organizacij iz člena 1 Skupnega stališča Sveta 2001/931/SZVP z dne 27. decembra 2001 o izvajanju posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93) in člena 1 Skupnega stališča Sveta 2002/340/SZVP z dne 2. maja 2002 o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 (UL L 116, str. 75) ter člena 1 Skupnega stališča Sveta 2002/462/SZVP z dne 17. junija 2002 o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 in razveljavitvi Skupnega stališča 2002/340 (UL L 160, str. 32).
Dejansko stanje
2 Dejansko stanje je bilo v točkah od 1 do 11 izpodbijanega sklepa predstavljeno tako:
„1 Iz spisa izhaja, da je Gestoras Pro Amnistía organizacija, katere cilj je zaščita človekovih pravic v Baskiji in zlasti pravic zapornikov in političnih preganjancev. Po navedbah tožečih strank je bila ta organizacija ustanovljena leta 1976, sedež pa ima v Hernaniju (Španija). J. M. Olana Olana in J. Zelaraina Errastija naj bi imenovala za svoja predstavnika. Glede tega ni bila predložena nobena uradna listina.
2 Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel resolucijo 1373 (2001), s katero je med drugim odločil, da si bodo vse države kar najbolj pomagale pri kazenskih preiskavah in drugih postopkih v zvezi s financiranjem terorističnih dejanj ali podporo tem dejanjem, vključno s pomočjo pri pridobivanju dokazov, ki bi jih imele in ki bi bili potrebni za postopek.
3 Osrednji preiskovalni sodnik št. 5 Audiencie Nacional iz Madrida je s sklepoma z dne 2. in 19. novembra 2001 odredil odvzem prostosti domnevnim vodjem Gestoras Pro Amnistía, med njimi njenima predstavnikoma, in dejavnosti Gestoras Pro Amnistía razglasil za nezakonite, ker naj bi bila ta organizacija sestavni del baskovske separatistične organizacije ETA. Gestoras Pro Amnistía se je zoper ta sklep pritožila.
4 Svet [Evropske unije] je 27. decembra 2001 – glede na to, da je bilo za uveljavitev resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov potrebno ukrepanje Skupnosti [in držav članic] – sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o izvajanju posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93). To skupno stališče je bilo sprejeto na podlagi člena 15 EU iz naslova V Pogodbe EU z naslovom ,Določbe o skupni zunanji in varnostni politiki‘ (SZVP) in člena 34 EU iz naslova VI Pogodbe EU z naslovom ,Določbe o policijskem in sodnem sodelovanju na kazenskem področju‘ […].
5 Člena 1 in 4 Skupnega stališča 2001/931 določata:
,Člen 1
1. To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.
[…]
6. Imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.‘
,Člen 4
Države članice si glede na naslov VI Pogodbe o Evropski uniji s policijskim sodelovanjem in sodelovanjem sodstva v kazenskih zadevah medsebojno nudijo najširšo možno pomoč pri preprečevanju terorističnih dejanj in v boju proti njim. Zaradi tega pri preiskavah in delovnih postopkih, ki jih vodijo njihovi organi glede oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi, v polni meri, na zahtevo, izkoriščajo svoje veljavne pristojnosti v skladu z akti Evropske unije in drugimi mednarodnimi sporazumi, dogovori in konvencijami, ki so obvezujoči za države članice.‘
6 Priloga k Skupnemu stališču 2001/931 v točki 2, ki je namenjena ‚skupinam in organizacijam‘, našteva:
‚* – Euskadi Ta Askatasuna/Tierra Vasca y Libertad/Baskovska domovina in svoboda (ETA)
(Naslednje organizacije so del teroristične skupine ETA: K.a.s., Xaki, Ekin, Jarrai-Haika-Segi, Gestoras pro-amnistía)‘.
7 Opomba na dnu strani te priloge navaja, da ‚[o]sebe, označene z *, ureja člen 4‘.
8 Svet je 27. decembra 2001 sprejel tudi Skupno stališče 930/2001/SZVP o boju proti terorizmu (UL L 344, str. 90), Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL L 344, str. 70) in Sklep 2001/927/ES o seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL L 344, str. 83). Noben od teh aktov ne navaja tožečih strank.
9 V izjavi Sveta iz priloge k zapisniku ob sprejemanju Skupnega stališča 2001/931 in Uredbe št. 2580/2001 (v nadaljevanju: izjava Sveta o pravici do odškodnine) je zapisano:
‚Svet glede člena 1(6) Skupnega stališča [2001/931] ugotavlja, da ima oškodovana stranka v zvezi z vsako napako v zvezi z zadevnimi osebami, skupinami ali organizacijami pravico, da pri sodišču zahteva odškodnino.‘
10 Evropsko sodišče za človekove pravice je z odločbo z dne 23. maja 2002 kot nedopustno zavrglo tožbo tožečih strank zoper petnajst držav članic v zvezi s Skupnim stališčem 2001/931, ker jim nastali položaj ne daje pravice, da bi jih šteli za žrtve kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (Zbirka sodb in odločb 2002-V).
11 Svet je 2. maja in 17. junija 2002 na podlagi členov 15 EU in 34 EU sprejel Skupni stališči 2002/340/SZVP in 2002/462/SZVP, s katerima je bilo ažurirano Skupno stališče 2001/931 (UL L 116, str. 75, in UL L 160, str. 32). Prilogi k tema dvema skupnima stališčema vsebujeta ime Gestoras Pro Amnistía, ki je vpisano na enak način kot v Skupnem stališču 2001/931.“
3 Kot dopolnitev navedenega dejanskega stanja je treba podrobneje navesti, da je v skladu s členom 1(4), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931:
„Seznam [oseb, skupin in organizacij, vpletenih v teroristična dejanja] v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede [teh] oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, […] ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. […]“
4 Gestoras Pro Amnistía je od Sveta zahtevala dostop do dokumentov, na podlagi katerih je ta utemeljil uvrstitev na seznam v Prilogi k Skupnemu stališču 2001/931. Generalni sekretar Sveta je Gestoras Pro Amnistía z dopisom z dne 27. marca 2002 posredoval vrsto dokumentov v zvezi s tem Skupnim stališčem. Ker je menila, da se ti dokumenti nanjo niso nanašali niti natančno niti osebno, je organizacija na Svet naslovila novo zahtevo, ki jo je ta z dopisom z dne 21. maja 2002 zavrnil, ker so bili podatki, potrebni za sestavo tega seznama po preizkusu in sprejetju odločitve vrnjeni zadevnim nacionalnim delegacijam.
Tožba pri Sodišču prve stopnje in izpodbijani sklep
5 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 13. novembra 2002, so tožeče stranke predlagale, naj:
– se Svetu naloži plačilo odškodnine po eni strani zneska v višini 1.000.000 EUR Gestoras Pro Amnistía in po drugi strani J. M. Olanu Olanu in J. Zelarainu Errastiju vsakemu znesek v višini 100.000 EUR zaradi povrnitve zatrjevane škode, ki naj bi jo utrpeli zaradi uvrstitve Gestoras Pro Amnistía na seznam oseb, skupin in organizacij iz člena 1 Skupnih stališč 2001/931, 2002/340 in 2002/462;
– se ti zneski povečajo za zamudne obresti po 4,5 % letni obrestni meri od dneva izdaje sodbe Sodišča prve stopnje vse do dejanskega plačila, in
– se Svetu naloži plačilo stroškov.
6 Svet je 12. februarja 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil ugovor nedopustnosti v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje in predlagal, naj se tožbo razglasi za očitno nedopustno in naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
7 Predsednik drugega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 5. junija 2003 dopustil intervenciji Kraljevine Španije ter Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske v podporo stališčem Sveta. Samo Kraljevina Španija je vložila stališča o ugovoru nedopustnosti.
8 Tožeče stranke v svojih stališčih v zvezi z ugovorom nedopustnosti Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– razglasi odškodninsko tožbo za dopustno;
– podredno, ugotovi, da je Svet kršil splošna načela prava Skupnosti;
– v vsakem primeru Svetu naloži plačilo stroškov.
9 Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, sprejetim na podlagi člena 111 svojega Poslovnika, ne da bi odprlo ustni postopek, tožbo zavrnilo.
10 Prvič, menilo je, da je v pravnem sistemu Evropske unije očitno nepristojno za obravnavo odškodninske tožbe tožečih strank.
11 Da je prišlo do tega sklep
