Acar and Others - Turkey - 26878/07
Mirno uživanja premoženja
Odvzem lastninske pravice
Nižja razvrstitev določenih terjatev zaposlenih v stečajnem postopku - pritožba se ne dopusti
Dejstva:
Po določbah nacionalne zakonodaje o izvršbi in insolvenčnih postopkih imajo terjatve delavcev, zapadle v letu pred začetkom stečajnega postopka, prednostno naravo in s tem prednost pri poplačilu (višji rang) od terjatev, ki so nastale pred tem obdobjem. V postopku pred Sodiščem pritožniki zatrjujejo kršitev, ker terjatve, ki so zapadle pred enim letom pred začetkom stečajnega postopka, tovrstne prednostne pravice pri poplačilu nimajo.
Pravo:
1. člen Prvega protokola: Za presojo pritožbe bi moralo Sodišče presojati zakonodajno ureditev in njen vpliv na izvrševanje pravice po 1. členu Prvega protokola. Umeščanje oz. rangiranje terjatev upnikov v insolvenčnih postopkih je običajna pristojnost držav, celoten sistem pa je namenjen iskanju ravnotežja med interesi konkurirajočih si upnikov in širšim družbenim interesom ob upoštevanju, da stečajni dolžnik nima dovolj sredstev, da bi poplačal vse terjatve. Zahtevnost stečajnih postopkov upravičuje zakonodajni poseg države v smeri enakega in poštenega obravnavanja/poplačila upnikov v enaki ali primerljivi situaciji. Ker je država zaradi poznavanja razmer že v načelu bolje usposobljena za oceno, kaj je javni interes, kot pa mednarodni sodnik, je polje svobodnega urejanja tega področja izjemno široko.
Glede sorazmernosti: v veliko državah članicah SE je terjatvam delavcem priznan status prednostne terjatve bodisi do določene višine bodisi glede določenega obdobja v razdeljevanju dolžnikovega premoženja. Turška ureditev, ki daje prednost določenim terjatvam delavcev, vendar ne na prvem mestu (kjer se nahajajo zavarovane terjatve (ločitveni upniki) in stroški postopka), zadostuje za izpolnjevanje zahtev, ki jih državam nalaga Konvencija MOD št. 95 o zaščiti plač iz leta 1949 in Konvencija MOD št. 173 o zaščiti terjatev delavcev v insolvenčnih postopkih iz leta 1992. Minimalni standardi iz citirane Konvencije št. 173 so po turški ureditvi celo preseženi in ni mogoče trditi, da je obdobje enega leta, za katerega velja prednostni vrstni red terjatev, nerazumno kratek; Konvencija namreč kot minimalni standard določa rok zgolj 3 mesecev. Za terjatve, ki so nastale prej kot v enem letu pred začetkom stečajnega postopka, in ki nimajo prednostnega vrstnega reda, je namreč mogoče upravičeno sklepati, da bi se upniki lahko poslužili običajnih izvršilnih postopkov za uveljavitev terjatev.
Sklep:
Pritožba se ne dopusti, ker je očitno neutemeljena.
Pravo:
Člen 14 v zvezi s 1. členom Prvega protokola: Sodišče dvomi, da je situacija, glede katere je vložena pritožba, enaka ali v bistvenem primerljiva s položajem tistih upnikov, katerih terjatve so nastale v enem letu pred začetkom stečaja, saj so pritožniki imeli na voljo možnost, da bi svoje terjatve poskusili izterjati v individualnih postopkih izvršbe zoper dolžnika, preden se je nad njim začel stečajni postopek. Pa tudi, če bi šteli, da gre za enako oz. primerljivo situacijo, je razlikovanje v obravnavanju, kakor obrazloženo zgoraj, objektivno in razumno utemeljeno.
Sklep:
Pritožba se ne dopusti, ker je očitno neutemeljena.
Full & Egal Universal Law Academy