Anchev - Bulgaria - 38334/08
Spoštovanje zasebnosti
Javno izpostavljanje nosilcev javnih funkcij kot sodelavcev komunističnega režima na podlagi poročil bivše varnostno-obveščevalne službe - pritožba ni dopustna
Dejstva:
Po določbah posebnega zakona o dostopu in razkritju dokumentov ter oseb, povezanih z bivšo državno in vojaško varnostno-obveščevalno službo, je vsak nosilec javne funkcije ali kdorkoli, ki opravlja določeno javno funkcijo (po 10. novembru 1989, ko je v Bolgariji padel komunistični režim) izpostavljen preverjanju, ali je sodeloval s tovrstno službo in je taka ugotovitev potem tudi javno objavljena. Preverjanje in morebitne objave izvršuje posebna komisija na podlagi dokumentov bivše varnostno-obveščevalne službe. Vrhovno upravno sodišče je v več sto primerih zavzelo stališče, da komisiji ni potrebno preverjati resničnosti, verodostojnosti virov (poročil bivše varnostno-obveščevalne službe), pač pa mora iz teh dokumentov le povzeti ugotovitve in jih objaviti, pri čemer nima nobene diskrecijske pravice. Naloge in pristojnosti komisije so omejene le na ugotavljanje tega, kar je zapisano v dokumentih, tudi njihove odločitve le zgolj deklaratornega značaja. Temu je tako, ker namen zakona iz leta 2006 ni kaznovanje ali lustracija oseb - uslužbencev in sodelavcev bivše tajne službe, pač pa zgolj razkritje informacij, ki so na razpolago o ljudeh, o katerih obstajajo zabeležke v dokumentih in so javno aktivni, vse z namenom, da se povrne zaupanje javnosti in prepreči izsiljevanje. Leta 2012 je Ustavno sodišče potrdilo ustavno skladnost zakona v delu, ki se nanaša na osebe, ki se potegujejo za javno funkcijo oz. javno dejavnost.
Pritožnik je kot pravnik od 1990 dalje zasedal različna mesta v državni upravi oz. organih (v vladi, odvetniški zbornici in na banki). Komisija je trikrat preverjala dokumente tajne službe in v vsaki preiskavi ugotovila, da je bil pritožnik sodelavec tajne službe komunističnega režima.
Pravo:
8. člen: Poseg v tožnikovo zasebnost je temeljil na zakonu in zasledoval legitimen cilj zaščite državne varnosti, javnega reda, preprečevanja nemirov in zaščite pravic in svoboščin drugih.
Odgovor na vprašanje nujnosti posega v demokratični družbi ni bil odvisen od tega, ali bi bil lahko uporabljen manj omejujoč ukrep oziroma, ali bi se legitimen cilj lahko dosegel na drugačen način, pač pa od tega, ali je bolgarska država pri uzakonitvi ureditve z izpostavljanjem posameznikov še ravnala znotraj meja proste presoje.
V konkretnem primeru je bila ta meja zelo široka iz dveh razlogov:
- državam, ki so izšle iz nedemokratičnih režimov mora biti prepuščeno, kako bodo opravile z dediščino totalitarizma in
- zakonodajna ureditev iz leta 2006 je bila sprejeta na demokratičen način, večstrankarsko, po obširni javni debati, bila pa je tudi ustavno-sodno temeljito preverjena (z upoštevanjem načel, kot izhajajo iz sodne prakse Sodišča ter z skrbnim premislekom o iskanju ravnovesja med konfliktnimi interesi).
Sodišče je presodilo, da zakonodajna ureditev ni prestopila meje prostega preudarka, ker:
- izpostavljene so bile le osebe, o katerih sodelovanju s tajno službo so obstajala poročila v dokumentih - ugotovitve komisije so bile zgolj deklaratornega značaja; razkritje ni povzročilo nobene sankcije ali druge pravne posledice, po oceni ustavnega sodišča pa tudi ni nujno povzročilo negativne javne stigmatizacije; pritožnik je ostal aktiven v poslu in javnem življenju in ne more trditi, da bi postal izobčenec;
- ukrep se ne razteza na vse uslužbence in sodelavce bivše tajne službe, pač pa zgolj na tiste posameznike, ki so po padcu režima zavzeli pomembne službe v javnem ali zasebnem sektorju, kolikor je slednji pomemben za družbo kot celoto;
- postopek razkritja je natančno opredeljen in vsebuje številna varovala v smislu varstva pred arbitrarnostjo in zlorabo (komisija je posebno neodvisno telo, njene odločitve pa so lahko predmet sodnega varstva na dveh stopnjah);
- dejstvo, da je bila velika količina dokumentov tajne službe uničena takoj po padcu režima, predstavlja utemeljen razlog, da zakonodaja posameznikom ni zagotovila individualne obravnave in ocenjevanja verodostojnosti dokaznih listin, ki so na voljo in iz katerih izhaja, da so posamezniki v njim omenjeni kot sodelavci tajne službe; zakonodajalec se je odločil, da razkrije vsakogar, ki se v ohranjenih dokumentih pojavlja v vlogi sodelavca tajne policije, pa čeprav se njegovo ime razen v seznamu ne pojavi nikjer več; kot je poudarilo ustavno sodišče - če bi se zakonodajalec odločil za posamično obravnavo in oceno dokazov o sodelovanju, bi bili tisti posamezniki, glede katerih ostali dokumenti niso bili uničeni, slabše obravnavani;
kot posledica neizvajanja individualne ocene izbrana metoda razkritja ne vsebuje moralne obsodbe ali lustracije, tako kot jo vsebujejo nekateri sistemi, ki so jih po padcu komunističnih režimov vpeljale druge države; domača sodišča so že poudarila, da razkritje komisije iz ohranjenega seznama še ne pomeni, da je oseba resnično sodelovala s tajno službo; razkritje je bolj podobno načinu objavljanja ohranjenih poročil bivše varnostno-obveščevalne službe kot pa javno izražanje obsodbe in zaničevanja preteklih dejanj izpostavljenih posameznikov;
- pritožniku je bil omogočen skoraj takojšen dostop do seznamov in javno izpodbijanje njihove verodostojnosti s sklicevanjem na konkretne okoliščine.
Sodišče kot sklepno ugotavlja, da ker razkritje ni povzročilo nobene sankcije ali pravne omejitve, poseg v zasebnost ni presegel dopustne meje prostega preudarka, ki ga tožena država uživa. Če bi ukrep vseboval tudi poklicno diskvalifikacijo ali odvzem/omejitev pravic, kar bi seveda pomenilo večjo stopnjo posega v zasebno sfero posameznika, bi bila odločitev Sodišča lahko tudi drugačna.
Sklep: Pritožba ni dopustna, ker je očitno neutemeljena.
Full & Egal Universal Law Academy