Antkowiak - Poland - 27025/17
Sodna odločitev, da se šestletnega otroka, za katerega so od rojstva skrbeli pritožniki, vrne biološkim staršem - pritožba ni dopustna
Dejstva:
Pritožnika sta na svetovnem spletu našla žensko, ki je bila noseča in ki se je strinjala, da bo po porodu svojega otroka prepustila pritožnikoma v posvojitev. Februarja 2011, potem ko je rodila fantka, je mati podpisala izjavo, s katero je sina prepustila pritožnikoma in otrok vse od tedaj živi z njima. Biološka mati si je čez tri tedne premislila in vložila zahtevo na sodišču, da naj se ji otroka nemudoma vrne. V tem času je tudi njen partner pripoznal očetovstvo nad otrokom. Sodišče je njeno zahtevo zavrnilo in sledila so leta postopkov, v katerih so sodišča odločala o sporu o starševski skrbi in skrbništvom nad otrokom med biološkimi starši in pritožnikoma. V letu 2013 so bili biološkima staršema dovoljeni stiki z otrokom. Decembra 2016 je sodišče odločilo, da se otroka vrne biološki družini, zavedajoč se, da je ta rešitev v nasprotju z otrokovo željo. Postopek izvršbe glede te odločitve je še v teku. V tem času sta pritožnika sprožila nove postopka, da bi omejila starševsko skrb bioloških staršev in da bi postala otrokova rejnika. Avgusta 2017 je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na sveže izvedensko mnenje psihologa, odredilo, da se otrok namesti pri pritožnikih, dokler postopek ne bo končan.
Pravo:
Člen 8:
Pritožnika pritožbe nista niti neposredno niti posredno vložila v imenu otroka. Zato se je Sodišče omejilo na vprašanje, ali je v postopku pred domačimi sodišči prišlo do kršitve pravic pritožnikov po 8. členu Konvencije.
Čeprav med otrokom in pritožnikoma ne obstajajo prav nobene biološke povezave, sta pritožnika za otroka skrbela vse od njegovega rojstva, torej kot dlje kot šest let. Glede na globoke in trdne osebne vezi med njimi in upoštevaje dejstvo, da sta se pritožnika v razmerju do otroka obnašala kot njegova starša, je treba njihovo razmerje obravnavati v okviru pojma družinskega življenja. Zato je odločitev sodišča, da se otroka vrne biološkim staršem, predstavljala poseg v pravico pritožnikov do spoštovanja družinskega življenja. Poseg je bil skladen z zakonom in bil sprejet z namenom, da zaščitijo otrokove pravice in svoboščine.
Glede vprašanja nujnosti sprejetega ukrepa je višje sodišče sklenilo, da čeprav bo otrok zaradi vrnitve biološkim staršem trpel, da je ta ukrep edini način za ureditev njegovega položaja v dolgoročnem smislu in bo preprečil še večje čustvene komplikacije v prihodnosti. Nacionalno sodišče je pri tem upoštevalo, da je otrok še v mladih letih in še ni bilo prepozno, da bi se mu dalo možnost, da bi bil vzgajan v biološki družini. Ne glede na prvotne pomisleke oblasti o sposobnosti bioloških staršev za izvajanje starševske skrbi, se je v postopkih izkazalo, da sta oba para sposobna vzgajati otroka. Oblasti so ukrepale na tak način, da je otrok vzpostavil vez z biološkimi starši in so s tem pripomogli k ponovni združitvi družine. Nacionalna sodišča so morala sprejeti težko odločitev med tem, ali naj fantek nadaljuje svoj odnos s pritožnikoma ali pa naj se ukrepa v smeri ponovne združitve otroka z biološko družino. Kot zahtevajo mednarodni predpisi, je nacionalno sodišče ob tem kot primarnega upoštevalo načelo otrokove največje koristi. Sodišče priznava čustveno trpljenje, ki je bilo povzročeno tožnikoma, vendar njune koristi in pravice nikoli ne morejo pretehtati nad interesom otroka. Domača sodišča so navedla relevantne in zadostne razloge znotraj meja proste presoje, zato Sodišče sprejeti ukrep ocenjuje kot potreben v demokratični družbi.
Kar se tiče procesnega vidika sprejete odločitve, Sodišče poudarja, da je bil primer obravnavan na dveh ravneh v domačem pravosodju. Angažiranih je bilo več izvedencev, zaslišanih je bilo več prič. Ko se je sodišče soočilo z nasprotujočimi izvedenskimi mnenji glede vprašanja, kaj bi bilo v največjo otrokovo korist, so domača sodišča priskrbela dodatne razloge za ugotovitve izvedencev in so odgovorila na argumente, ki sta jih uveljavljala pritožnika. Pritožnika sta bila v celoti vpeta v postopek in pravilno zastopana tekom celotnih postopkov. Še več, v postopku je interveniral Varuh otrokovih pravic, ki je opozoril, da ni bilo nobenih razlogov, da bi biološkim staršem odvzeli starševsko skrb. Čeprav trajanje postopkov jasno ni prispevalo k zaščiti otrokove največje koristi, pa je bil postopek sam po sebi pravičen, v njem pa so bile tudi pravice pritožnikov po 8. členu Konvencije v celoti varovane.
Sklep: Pritožba ni dopustna, ker je očitno neutemeljena.
Full & Egal Universal Law Academy