A. R. and L. R. - Switzerland - 22338/15
Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja
Obvezna spolna vzgoja v javnih šolah za otroke od 4. do 8. leta starosti
Dejstva:
V letu 2011 sta prva pritožnica in njena hčerka, stara 7 let, neuspešno zahtevali oprostitev v drugem razredu osnovne šole učnih ur spolne vzgoje, predpisane z direktivo kantonalnih izobraževalnih služb za otroke od 4. do 8. leta starosti. Zvezni senat ni podvomil v sprejemljivost 8. in 9. člena Konvencije, je pa po temelju zavrnil pritožbi. Prva pritožnica ugotavlja, da je predmetna spolna vzgoja preuranjena in vidi v njeni obveznosti poseg v vzgojno vlogo staršev.
Pravo:
Člen 8: Sodišče ni nikoli prej izrecno ugotovilo, da se pravica iz 8. člena nanaša na pravico staršev zagotavljati vzgojo otrok, določeno predvsem z 2. členom Protokola št. 1 h Konvenciji (ki ni bil ratificiran s strani Švice), kot lex specialis v zadevi. Vselej se je omejilo na razlago prvega odstavka 2. člena Protokola št. 1 v luči členov 8 do 10 Konvencije. To pa nujno ne pomeni, da prvega odstavka 8. člena ni mogoče uporabiti v tej zadevi. Upoštevajoč izraz „družinsko življenje“ njegovo sporočilo pomeni več kot preprosto sobivanje med starši in otroci, temveč se lahko prav tako nanaša tudi na svobodo in dolžnost staršev izobraževati in vzgajati svoje otroke. Sodišče ne izključuje niti tega, da predstavlja izobraževanje otrok v enaki meri kot tvori enega od temeljnih vidikov identitete staršev prav tako tudi njihovo „zasebno življenje“. Kljub temu, da bi se lahko pri presoji uporabil tudi 8. člen glede pritožbe prve pritožnice, pa je ta pomanjkljivo utemeljena iz naslednjih razlogov.
V konkretnem primeru gre za vprašanje „predvideno z zakonom“, pri čemer zvezna ustava predvideva obvezno izobraževanje v javnih šolah in šolski kantonalni program zelo jasno izpostavlja, da „znanost življenja in Zemlje“ vsebuje tudi izobraževanja glede zdravja in ta vključuje tudi spolno vzgojo. Spolna vzgoja meri na varstvo zdravja otrok: v očeh sodišča tedaj, ko spolne zlorabe predstavljajo realno nevarnost za telesno in duševno zdravje otrok, proti katerim morajo biti otroci zavarovani v vsem starostnem obdobju; družba ima nujno poseben interes tudi v konkretnem primeru, ko ti mladi otroci sprejemajo spolno vzgojo, še posebej, ker ne živijo v izoliranem okolju, temveč so izpostavljeni številnim vplivom in zunanjim informacijam (kar vključuje tudi medije), ki lahko povsem legitimno zbujajo pri njih določena vprašanja in nujno trčijo tudi na predmetno problematiko. Poseg torej zasleduje legitimni cilj.
Glede tega, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi, Sodišče v zvezi z interpretacijo 8. člena Konvencije poudarja, da je treba uporabiti načela, ki izvirajo iz 2. člena 1. Protokola h Konvenciji, kljub temu, da ta v Švici ne velja (podoben pristop glede 9. člena Konvencije je Sodišče zavzelo v zadevi Osmanoglu in Gocabas proti Švici, 29086/12, z dne 10. 1. 2017, Informacijsko obvestilo 203).
Prva pritožnica ne nasprotuje sami uvedbi izobraževalnih ur spolne vzgoje, temveč zgolj dejstvu, da so te namenjene otrokom, starim od 4 od 8 let. Sodišče ne spregleda, da gre za mladoletnike, ki so v tej starosti še posebej občutljivi in sugestibilni ter da ima razmerje do staršev v teh občutljivih letih poseben pomen za njihov razvoj. 5. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah vzpostavlja razmerje med ravnjo razvoja otrok in svobode staršev, da jim dajo usmeritev, ki jo morajo države spoštovati. Primerno je torej, da se vzpostavi ustrezna raven posebnega varstva starševske vzgoje mladoletnih otrok. Sama zadeva torej terja poglobljeno raziskavo. Razsežnost starševske vzgoje, določene v 5. členu Konvencije o otrokovih pravicah, ne predstavlja cilja samega po sebi, temveč vselej služi koristi otroka, kar izhaja iz samega teksta in duha Konvencije, kajti v vzgojo širi poslanstvo varstva otroka proti vsem oblikam nasilja, posegov, telesnega in duševnega grdega ravnanja, kar obsega tudi spolno nasilje (19. člen) in dolžnost pripraviti ga „na prevzem odgovornosti v življenju v svobodni družbi“ (člen 29, D). Takšni so tudi cilji, ki jih zasleduje spolna šolska vzgoja v kantonu, upoštevaje izključitev vsakršne indoktrinacije otrok. Prva pritožnica trdi, da so ure spolne vzgoje imele za cilj vplivati na spolno moralo učencev. V smislu direktive, sprejete s strani vzgojnega sveta, šolska spolna vzgoja ne sme služiti socialnemu nadzoru ali poenotenju. Prav nič pa ne kaže na to, da javne oblasti niso upoštevale te zahteve.
Kar zadeva sorazmernost spornih ukrepov Sodišče iz v nadaljevanju navedenih razlogov zaključuje, da kljub temu, da bi bilo mogoče uporabiti 8. člen glede prve pritožnice, švicarske oblasti niso prekoračile svojega polja proste presoje. Prvenstveno so priznale prednost pravici staršev, da zagotovijo spolno vzgojo svojih otrok. Direktiva izrecno priznava „pomembno vlogo“ staršev in natančno določa, da lahko šola le „dopolni“ starševsko spolno vzgojo. Dopolnjujoči značaj šolskih ur spolne vzgoje temelji na njihovi nedogmatičnosti. Nacionalne oblasti so spremenile direktivo v letu 2011, ko so uvedle priporočila, ki so poudarjala nedogmatični značaj šolskih ur, nalogo vzgojnega osebja pa omejile „na reakcijo na vprašanja in ravnanja samih otrok“. V predmetni zadevi, ko otrok dejansko ni nikoli prisostvoval vzgojnim uram spolne vzgoje - ni nobenega dvoma, da so ta priporočila bila ustrezno zasledovana. Argumentacija, na podlagi katere šolske ure spolne vzgoje predstavljajo nevarnost konfrontacije otrok z informacijami glede spolnosti, ki niso bile spontano spodbujene, predstavlja pomanjkanje dinamičnega pogleda na delo v razredu oz. v otroških vrtcih: predstavljati si, da bi se lahko odgovarjalo na vprašanja v zvezi s problematiko spolne vzgoje le tistim otrokom, ki so vprašanja zastavili, pa se zdi kot neizvedljiva praksa v vsakdanji šolski stvarnosti. Tretjič - pa so pristojne oblasti obravnavale občutljiv problem v zvezi s spolno vzgojo z vso resnostjo. Ko so natančno presojale način v direktivi in priporočilih določene učne ure spolne vzgoje prirejene starosti in spolu otrok, so švicarske oblasti dokazale veliko resnost tudi v razmerju do vseh interesov, ki so v igri. Tako kantonalne oblasti kot tudi nacionalne sodne oblasti so izdale zelo obrazložene odločitve, ki upoštevajo interes otrok, priznavajoč primarno vlogo staršev v vzgoji svojih otrok, kar vključuje tudi spolno vzgojo.
Sklep: Pritožba ni dopustna, ker je očitno neutemeljena.
Člen 9: Sodišče se ni ukvarjalo z obravnavo 9. člena Konvencije glede vprašanja spolne vzgoje v delu, kjer pritožba ni bila obrazložena (prva pritožnica se je omejila na zelo abstrakten način na temeljne etične in moralne vrednote človeka, ki so povezane s spolno vzgojo, ne da bi konkretno razložila, katere vrednote in v kakšni meri naj bi bile prizadete z udeležbo na učnih urah spolne vzgoje). Kršitev tega člena pa bi bila lahko že po svojem bistvu izključena iz istih razlogov, kot je bila izključena na podlagi 8. člena. Prvi odstavek 9. člena ne daje staršem, ki so privrženi določeni veri oz. filozofiji, pravice, da odklonijo sodelovanje svojih otrok v javnem šolanju, ki je lahko tudi v nasprotju z njihovimi idejami oz. prepričanji: omejuje se na prepoved državi, da indoktrinira otroke na podlagi vzgoje. V luči 8. člena pa pristojne oblasti v konkretnem primeru ne sledijo takemu nedopustnemu cilju. Spoštovale so komplementaren značaj šolske spolne vzgoje v razmerju do spolne vzgoje, ki jo otrokom nudi sama družina.
Sklep: Pritožba ni dopustna, ker je očitno neutemeljena.
Sodišče je prav tako zaključilo, da je neutemeljeno sklicevanje na 14. člen v zvezi z 8. in 9. členom Konvencije, ker pritožnici nista izčrpali notranjih sodnih poti.
Full & Egal Universal Law Academy