Benmouna in drugi proti Franciji - 51097/13
Opustitev vložitve tožbe za ugotovitev odgovornosti države zaradi samomora v času policijskega pridržanja (pozitivna dolžnost – materialni pogled)
Glede dejstev - pritožniki so starši, sestri in brat M.B. Julija 2009 je slednji storil samomor tako, da se je obesil, v času, ko je bil pod policijskim pridržanjem zaradi suma storitve poskusa hudega izsiljevanja. Njegov oče se s to verzijo dogodka ni sprijaznil in je vložil tožbo. Državni tožilec je zahteval uvedbo preiskave zaradi nenaklepnega uboja. V septembru 2010 je preiskovalni sodnik odredil ustavitev preiskave. Pritožbe pritožnikov na pritožbeno in kasacijsko sodišče so bile zavrnjene.
Glede prava - člen 2 Konvencije (materialni pogled): Pritožniki niso izkoristili tožbe, kot jo predvideva člen L 141-1 Zakona o organizaciji sodstva (C.O.J.), na podlagi katerega bi se lahko po sodni poti ugotovila odgovornost države zaradi nepravilnega ravnanja sodne službe, prav tako pa bi lahko zahtevali odškodnino za škodo nastalo žrtvi in njegovim bližnjim iz naslova posredne škode.
V prejšnjih zadevah[1] je Sodišče že ugotovilo, da takšne pritožbe v podobnih okoliščinah, kot so predmetne, niso bile dovolj utemeljene v smislu zahteve določbe 35. člena, paragraf 1, Konvencije. Kasacijsko sodišče je do tedaj sprejelo že več odločitev v primerih, ko je bila izpostavljena odgovornost države zaradi storjenih samomorov v času odvzema prostosti osumljencem zaradi potreb kazenske preiskave. Tudi Sodišče je že v prejšnji takšni zadevi zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo zoper sodbo Kasacijskega sodišča iz leta 2011. Sodišče je torej že razsodilo, da je tožba na podlagi L 141-1člena C.O.J. dovolj učinkovito sodno sredstvo, da je lahko in tudi mora biti uporabljeno glede na določbo 35. člena paragrafa 1 Konvencije tudi v okoliščinah, kot izhajajo iz predmetne zadeve, in ki so takšne, kot tiste iz marca 2011, torej takšne kot tiste izpred skoraj dveh let pred predmetno sodbo Kasacijskega sodišča z dne 5. februar 2013.
Kljub temu, da so bili pritožniki stranke v kazenskem postopku, jih to ne razbremenjuje obveznosti vložiti tožbo za ugotovitev odgovornosti države zaradi napačnega ravnanja sodne službe v postopku, ki ponuja prožnejšo ureditev kot zahtevek v kazenskem postopku in v posledici tudi večje možnosti za uspeh s takšno tožbo. Ugotovitev kaznivega dejanja v kazenskem postopku pa prav tako omogoča večji uspeh z omenjeno tožbo.
Zaključek, neutemeljena pritožba (neizčrpanje notranjih sodnih poti).
Sodišče je tudi, kar zadeva procesni vidik 2. člena Konvencije, ugotovilo, da je zahteva pritožnikov očitno neutemeljena tudi glede očitka, da je bila sama preiskava, ki je bila uvedena zaradi smrti M.B., neučinkovita.
Opomba V. Horvat: Odločba Sodišča je pomembna tudi za naše adhezijske postopke, ki glede odškodninskih zahtevkov, ki ne bi bili priznani že v takšnih postopkih, torej ne predstavljajo izčrpanje domačih pravnih sredstev v smislu 35. člena Konvencije.
[1]Saoud proti Franciji, 9375/02, z dne 9. oktobra 2007, Note d´ information.
Full & Egal Universal Law Academy