Achim - Romania - 45959/11
Spoštovanje družinskega življenja
Začasna namestitev otrok v rejništvo zaradi revščine in zanemarjanja s strani staršev - ni kršitve
Dejstva:
Socialna služba je vodila preiskavo, ker niso bila izpolnjena njena priporočila; sedem otrok pritožnikov romske narodnosti je namestila v drugo družino, zaradi ugotovljenih negotovih materialnih pogojev za življenje in zaradi pomanjkanja medicinske oskrbe ter pomanjkanja vzgoje s strani staršev.
Pravo:
Člen 8: Ukrep začasne namestitve sedmih otrok pritožnikov, izvajanje tega ukrepa in dejstvo, da jima je bilo odvzeto starševstvo ter so bili otroci dodeljeni tretjim osebam v skrbstvo, predstavlja poseg v izvrševanje pravice pritožnikov do spoštovanja družinskega življenja, ki je določen z zakonom in ki ima legitimni cilj varstva pravic in svoboščin drugih.
a) glede ukrepa namestitve otrok pritožnikov in izvrševanje tega ukrepa - domače oblasti očitajo prizadetima udeležencema, da nista zagotovila ustreznih materialnih pogojev svojim otrokom, da sta bila neskrbna glede zdravstvenega stanja in izobraževalnega ter socialnega razvoja otrok ter da nista sodelovala s socialnimi službami.
Preden so predlagale namestitev otrok, so socialne službe proučile družinsko situacijo zaradi ugotovitve in opredelitve morebitnega pomanjkanja ustreznih premoženjskih razmer za življenje otrok in nezmožnosti staršev za izvrševanje njihovih starševskih obveznosti. Določile so priporočila, ki bi jih morala pritožnika upoštevati, da bi se izognila zanemarjanju otrok. Socialne službe so periodično spremljale družino pritožnikov. Preiskava je bila razširjena tudi na okolico in poročila niso bila utemeljevana zgolj na podlagi ugotovitev socialnih služb ter na podlagi stikov socialnih služb s prizadetimi udeleženci. Upoštevajoč nesodelovanje staršev je bilo oblastem oteženo spremljati, v kakšni situaciji se nahajajo otroci in jim zagotavljati potrebno podporo. Zato je sodni senat določil nujno začasno namestitev otrok. Nacionalne oblasti tako niso svoje odločitve utemeljevale zgolj na podlagi materialnega pomanjkanja pritožnikov. V teh razmerah in v luči očitnega primarnega interesa otrok, je bila začasna namestitev izvzeta iz okvira 8. člena Konvencije.
Pritožbeno sodišče je zadržalo v veljavi začasno namestitev v korist otrok, v tem času pa so pritožniki izkazali znake izboljšanja njihovih materialnih pogojev za življenje ter so pričeli sodelovati z oblastmi. Opirajoč se na zbrana dejstva in ob primerjavi družinske situacije od tedaj, ko so bili otroci začasno nameščeni, s situacijo pritožnikov od začetka proučevanja zadeve, tudi glede tega, kakšni so bili materialni pogoji za življenje prizadetih udeležencev, nadalje upoštevaje napredek pri razvoju odnosov med pritožniki in njihovimi otroci ter sodelovanje prizadetih udeležencev s socialnimi službami, je sodni senat ugotovil izboljšavo materialnih pogojev za življenje pritožnikov, kljub temu pa je ocenil, da prizadeti udeleženci niso v zadostni meri izpolnili pogojev iz priporočil socialnih služb in da njihovo ravnanje še vedno ne dovoljuje ugotovitve, da so sposobni prevzeti odgovornost za vzgojo otrok v zadostni meri.
Torej, socialne službe in domače sodne oblasti so bile dolžne skrbeti ne le za izboljšanje materialnih pogojev družine, temveč tudi glede osveščanja pritožnikov o njihovi starševski vlogi. Zato je bilo izvrševanje ukrepa namestitve upravičeno iz razlogov „primernosti in zadostnosti“.
b) glede ukrepov za ponovno združitev družine - ukrep dodelitve otrok: Šest najstarejših otrok je bilo skupaj dodeljenih v isti sprejemni center zaradi ohranitve medsebojnih vezi. Upoštevaje njegovo starost pa je bil najmlajši od njih, skladno z ustreznimi zakonskimi določili, nameščen v pomožni otroški vrtec. Iz podatkov spisa izhaja, da sta se razvoj in zdravje otrok izboljšala v času trajanja njihove namestitve, ki so jo socialne službe sprotno spremljale. Domače oblasti so sprejele nujne ukrepe, da bi zagotovile tudi obiske pritožnikov z njihovimi otroci vse mesece in da bi se ti odvijali v primerni atmosferi v smeri razvoja njihovih družinskih odnosov. Prav tako so se vzpostavili telefonski kontakti. Končno so socialne službe skrbele za to, da pripravijo vrnitev otrok k njihovim staršem, s tem, da so organizirale tudi srečanje med najmlajšim, njegovimi brati in sestrami ter starši. Prav tako so dovolile najstarejšim, da so preživeli poletne počitnice v okviru družine. Oblasti so torej ves čas vlagale realne napore, da bi se obdržali stiki med otroci in njihovimi starši. Socialne službe so poskušale upoštevati situacijo pritožnikov in jim svetovati glede izboljšanja finančne situacije in glede njihovih starševskih pristojnosti. Takoj, ko so pritožniki pokazali pripravljenost sodelovati z domačimi oblastmi in ko so se pokazali znaki izboljšave njihove situacije, so socialne službe vzpostavile v kratkem času tudi konkretne ukrepe, ki so ustrezali spremenjenim razmeram, da bi zagotovili vrnitev otrok. Sprejeti so bili vsi potrebni in razumno pričakovani ukrepi, ki bi olajšali povratek otrok k staršem.
Začasna namestitev otrok pritožnikov je bila ob povedanem utemeljena ne zgolj s primernimi, temveč tudi potrebnimi ukrepi, ki so bili le začasnega značaja. Ves čas je bil zagotavljan interes otrok in se je prizadevalo, da se vzpostavi pravično ravnovesje med pravicami pritožnikov in pravicami otrok. Torej je bil poseg v pravico pritožnikov potreben v demokratični družbi.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
Glej tudi:
- K. and T. v. Finland, GC, 25702/94, Information Note 32,
- Saviny v. Ukraine, 39948/06, Information Note 114,
- Soares de Melo v. Portugal, 72850/14, Information Note 193
Full & Egal Universal Law Academy