Annen - Germany - 3690/10
svoboda izražanja - pravica do sprejemanja informacij - sodna prepoved razširjanja letakov, ki so enačili umetno prekinitev nosečnosti s holokavstom in objavljanja on-line podatkov o zdravnikih, ki so poseg izvajali
V letu 2005 je pritožnik, nasprotnik pravice do splava, v bližini klinike, ki sta jo vodila zdravnika M. in R., delil letake. Na njih je bilo z odebeljenimi črkami natisnjeno:“V kliniki Dr M./Dr R. (polno ime in naslov) se izvajajo nezakoniti splavi“. Temu sporočilu je sledilo z manjšimi črkami natisnjeno pojasnilo, da po nemški zakonodaji izvajanje abortusov ni kaznivo oz. je dovoljeno. Na hrbtni strani letaka je sledila navedba, da so bili umori, izvedeni v Auschwitzu, protipravni, vendar je moralno propadla „naci“-država dovoljevala umore nedolžnih ljudi in dejanj ni opredelila kot kaznivih dejanj. Še pod tem je bil na letaku natisnjen napotek na spletno stran pritožnika, na kateri je bil objavljen seznam poimenski zdravnikov in klinik z naslovi, kjer izvajajo abortuse. Na podlagi tožbe obeh zdravnikov je sodišče pritožniku prepovedalo nadaljnje razpečevanje letakov in omenjanje imen obeh zdravnikov na spletni strani. S pritožbo pred domačimi sodišči pritožnik ni uspel. Zato je vložil pritožbo na ESČP in trdi, da mu je bila kršena pravica do svobode izražanja.
a) glede prepovedi razpečevanja letakov: nacionalno sodišče je ugotovilo, da je pritožnik z letaki izpostavljal vprašanja javnega interesa, s tem zasledoval svoje politične cilje, pri čemer mu je to dovoljeno tudi na način pretiravanja in polemične kritike. Vendar so sodišča obenem ugotovila, da je pritožnik s celostno podobo letaka (uporaba različnega tiska) ustvaril napačen vtis, da je abortus protipraven akt. Dalje, da je pritožnik s tem na sramotilni steber izpostavil le dva zdravnika, učinek zasramovanja pa se je še povečal z omembo oz. primerjavo s holokavstom.
Po videnju Sodišča pa se je pritožnik poslužil pravilnih pravnih izrazov, saj nacionalno pravo ločuje med abortusi, ki štejejo za neupravičene, vendar niso kriminalizirani, in abortusi, ki štejejo za upravičene in zato skladne s pravom. Pojasnilo k uporabljenim izrazom je bilo dovolj jasno in dostopno tudi laičnemu naslovniku. Zato je treba ločiti to zadevo od ostalih, ki jih je vložil pritožnik (2373/07, 2396/07, 55558/10), saj v slednjih na letakih ni bilo objavljeno dodatno pravno pojasnilo. Izbira kraja, na katerem je pritožnik delil letake, je povečala k učinkovitosti njegove kampanije, kar je prispevalo k javni debati z močno nasprotujočimi si stališči. Ni dokazov, da je bilo zaprtje klinike na tem mestu posledica pritožnikovega ravnanja. Glede omembe holokavsta pa se Sodišče ne strinja s sodbo nacionalnih sodišč, da je pritožnik oba zdravnika in njuno dejavnost primerjal z nacističnim režimom. Njegova navedba, da je bilo ubijanje ljudi v Auschwitzu sicer nelegitimno, pa vseeno dovoljeno (legalno) in kazenskopravno nepreganjano v nacisitčnem režimu, bi lahko bila razumljena kot opozarjanje na splošno vprašanje razkoraka med pravom in moralo (esenca proti eksistenca prava). Sodišče se sicer zaveda impliciranega pomena pritožnikovih izjav (intenziviranih z napotitvijo na spletni naslov ), vendar pa ugotavlja, da pritožnik ni izrecno primerjal oz. enačil abortusa s holokavstom. Zato Sodišče ni prepričano, da je bila prepoved razširjanja letakov zaradi kršenja osebnostnih pravic obeh zdravnikov utemeljena zgolj na podlagi omembe holokavsta.
Sodišče je ugotovilo kršitev 10. člena Konvencije z večino glasov.
b) glede prepovedi omenjanja podatkov obeh zdravnikov na seznamu „abortion doctors“ na spletni strani: nacionalna sodišča so se pri presoji prepovedi objave imen zdravnikov oprla na identična izhodišča kot glede prepovedi razširjanja letakov. Ob tem niso ugotavljala konteksta in individualnih okoliščin. Zlasti pri tem niso razlikovala med geografsko omejenim učinkom razdeljevanja letakov in objavo podatkov na spletni strani, ki je geografsko brez omejitev. Ob tem niso analizirala npr. točne vsebine spletne strani, splošnega konteksta slednje, posebne strukture spletne strani, kjer so bila navedena imena zdravnikov, zahteve za zaščito osebnih podatkov, prejšnjega obnašanje zdravnikov, vpliva objavljenih informacij na tretje osebe in ne morebitnega netenja nasilja in nestrpnosti do zdravnikov. S takimi opustitvami so nacionalna sodišča zagrešila kršitev postopkovnih principov, ki so vgrajena v 10. člen Konvencije in ugotovljenih dejstev niso pravilno ovrednotila.
Sodišče je ugotovilo kršitev 10. člena Konvencije z večino glasov.
Zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo po 41. členu Konvencije je bil zavrnjen.
Full & Egal Universal Law Academy