Axel Springer SE and RTL Television GmbH - Germany - 51405/12
Svoboda izražanja
Prepoved objave podob, na podlagi katerih bi bilo možno prepoznati obtoženega umorov - ni kršitve
Dejstva:
Fotografom, ki so delali za pritožnici, in ki so prisostvovali na glavni obravnavi v kazenski zadevi zaradi umora, je razpravljajoči sodnik prepovedal objaviti fotografije ali videoposnetke, na katerih ne bi bil zamegljen obraz obtoženca. Pritožnici sta v postopku pred Sodiščem zatrjevali kršitev po 10. členu Konvencije.
Pravo:
Glavno vprašanje za Sodišče je bila presoja, ali je bil ukrep nujen v demokratični družbi. Kriteriji za tehtanje v konfliktu svobode izražanja in varstva zasebnosti so se oblikovali v sodni praksi Sodišča, vendar niso podani v smislu izčrpnosti in jih je treba prilagajati konkretni situaciji. Zlasti je ta princip pomemben, kadar je relevantna tudi domneva nedolžnosti po drugem odstavku 6. člena Konvencije. V aktualni zadevi je bilo treba upoštevati naslednje kriterije: vrednost prispevka k javni debati, v kolikšni meri je bil obtoženec poznan v javnosti, vpliv poročanja na tek kazenskega postopka, okoliščine, v katerih je prišlo do posnetkov, kontekst, oblika in posledice objave, kakor tudi strogost zagrožene kazni.
Dejanje umora je bilo res brutalno, vendar se je odvilo v zasebnosti doma, po družinskem prepiru. Posebne pozornosti javnosti dejanje ni vzbudilo. Obtoženec ni bil javna osebnost, pač pa zgolj udeleženec kazenskega postopka. Obtoženec je dejanje sicer priznal, vendar to samo po sebi ne zmanjša pomena domneve nedolžnosti, bi pa v določenih okoliščinah lahko vplivalo na iskanje sorazmerja med nasprotujočimi si pravicami. Razpravljajoči sodnik je ocenil, da bo treba vrednost priznanja ovrednotiti na koncu sojenja, po opravljeni glavni obravnavi, ne pa še pred njenim začetkom. Taka ocena je temeljila na dejstvu, da je bil obtoženec duševni bolnik (shizofrenik), ki ni nikoli iskal kontakta z mediji in je izrecno prosil, da naj ga sodišče zaščiti pred poročanjem, ki bi ga identificiralo. Prepoved se je nanašala zgolj na posnetke, ki bi omogočali identifikacijo obtoženega, siceršnje poročanje pa ni bilo z ničemer omejeno. Zagrožena sankcija pa je vsebovala le prepoved nadaljnjega poročanja o tem konkretnem primeru, zato ni imela omejujočega vpliva na svobodo izražanja pritožnic, zajamčeno po 10. členu Konvencije.
Razpravljajoči sodnik je skrbno iskal ravnotežje, jasno je navedel nasprotujoče interese in temeljito obrazložil, kako je uporabil domača pravna sredstva. V luči polja proste presoje nacionalnih sodišč, kadar odločajo o omejevanju svobode poročanja o kazenskih postopkih, se je sodnik odločil, da uporabi najmilejšo sankcijo. Zato je Sodišče njegov poseg v svobodo izražanja pritožnic ovrednotilo kot nujen poseg v demokratični družbi.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
Full & Egal Universal Law Academy