BAVČAR proti SLOVENIJI SODBA – LOČENI MNENJI
temveč tudi drugi državni organi, kot so policijski uradniki (Allenet de
Ribemont proti Franciji, 10. februar 1995, 37. in 41. odstavek, serija A št. 308),
predsednik republike (Pesa proti Hrvaški, št. 40523/08, 149. odstavek, 8. april
2010), predsednik vlade ali minister za notranje zadeve (Gutsanovi proti
Bolgariji, št. 34529/10, 194. do 198. odstavek, ESČP 2013 (izvlečki)), minister
za pravosodje (Konstas proti Grčiji, št. 53466/07, 43. in 45. odstavek, 24. maj
2011), predsednik parlamenta (Butkevicius proti Litvi, št. 48297/99, 53.
odstavek, ESČP 2002-II (izvlečki), tožilec (Daktaras proti Litvi, št. 42095/98,
42. odstavek, ESČP 2000-X) in drugi organi pregona (Khuzhin in drugi proti
Rusiji, št. 13470/02, 96. odstavek, 23. oktober 2008).1
Vendar drugi odstavek 6. člena prepoveduje izjave uradnikov o tekočih
kazenskih preiskavah, ki spodbujajo javnost, da verjame v krivdo osumljenca,
in prejudicirajo presojo dejstev pristojnega sodnega organa (Ismoilov in drugi
proti Rusiji, št. 2947/06, 161. člen, 24. april 2008, in Butkevicius, navedeno
zgoraj, 53. odstavek; poudarek dodan).
4. Kot uvodno pripombo naj navedemo, da obstajata dva zorna kota, s
katerih je mogoče videti domnevo nedolžnosti (Allen proti Združenemu
kraljestvu [VS], št. 25424/09, 93.-94. odstavek, ESČP 2013). Prvič, lahko jo
vidimo kot procesno jamstvo v okviru samega kazenskega postopka, drugič,
lahko jo vidimo kot jamstvo za zaščito posameznikov, ki so bili oproščeni
kazenske obtožbe ali glede katerih je bil kazenski postopek ustavljen, pred tem,
da bi jih uradniki in organi obravnavali, kot da so dejansko krivi za zadevno
kaznivo dejanje. Ta zadeva se nanaša le na prvi vidik, saj je bil pritožnik
spoznan za krivega po obtožbi, zato je sklicevanje večine na drugi vidik v 104.
odstavku sodbe nekoliko nenavadno.
5. Če preidem zdaj na glavne razloge, zakaj po mojem mnenju v okviru
kazenskega postopka zoper pritožnika v tej zadevi ni bilo kršitve domneve
nedolžnosti kot procesnega jamstva. Zgoraj navedeni uveljavljeni in dosledni
sodni standard za presojo, ali je prišlo do kršitve v zadevah, ki se nanašajo na
drugi odstavek 6. člena, vsebuje dva konjunktivna (in ne disjunktivna!)
elementa. Prvi element zahteva presojo, ali bi izjava(-e) uradnika o
pritožnikovi krivdi spodbudila(-e) javnost, da bi verjela v njegovo krivdo,
drugi – nujni element – pa zahteva presojo, ali je/so taka(-e) izjava(-e) uradnika
dejansko prejudicirala(-e) presojo dejstev, ki jo je opravil pristojni sodni organ.
Večina se pravilno sklicuje na obsežno sodno prakso, ki nedvoumno uporablja
ta standard (glej, na primer, Allenet de Ribemont, navedeno zgoraj, 41.
odstavek; Turyev proti Rusiji, št. 20758/04, 21. odstavek, 11. oktober 2016;
Krivolapov proti Ukrajini, št. 5406/07, 131. odstavek, 2. oktober 2018;
Garycki proti Poljski, št. 14348/02, 70. odstavek, 6. februar 2007; Pesa,
navedeno zgoraj, 138. odstavek; in Konstas, navedeno zgoraj, 37. in 43.
1
Glej ESČP-KS, ključna tema
-
6. člen (kazensko) Domneva nedolžnosti,
https://ks.echr.coe.int/documents/d/echr-ks/presumption-of-innocence (zadnji pregled 4.
avgust 2023).
40