Belli and Arquier-Martinez - Switzerland - 65550/13
Prenehanje izplačevanja invalidnine, ki ni vezana na plačevanje prispevkov, zaradi spremembe prebivališča v tujino - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnici sta prebivali v Švici. Druga pritožnica je mati in skrbnica prve pritožnice, ki je od rojstva prizadeta. V času bivanja v Švici je prva pritožnica prejemala socialne prejemke zaradi svoje prizadetosti (izredno rento za invalidnost in podporo hromi osebi). Po njuni preselitvi v Brazilijo so bili pravica in prejemki ukinjeni. Na podlagi veljavne zakonodaje je izplačevanje prejemkov, ki ne izvirajo iz prispevnega sistema, pogojeno s prebivališčem v Švici.
Pravo:
Člen 14 v povezavi s členom 8 Konvencije: pritožnici se pritožujeta zaradi diskriminacije v razmerju do oseb, ki so pred nastopom invalidnosti nekaj časa tudi plačevali prispevke za primer zavarovanja za primer invalidnosti ter zato obdržijo prejemke tudi v primeru, če se preselijo v tujino.
a) dopustnost pritožbe – prva pritožnica je gluha od rojstva, težko se izraža v maternem jeziku, je nesposobna razsojati ter mora ves čas prejemati celostno pomoč, ki ji jo zagotavlja njena mati - skrbnica, druga pritožnica. V konkretnem primeru torej obstaja med obema pritožnicama „medsebojna soodvisnost, ki je drugačna kot pri običajnih medsebojnih odnosih“, in ki je med odraslimi osebami izjemna in zato vzpostavlja določene garancije v luči „družinskega življenja“ z vidika 8. člena Konvencije. Še več - zavrnitev izplačevanja prejemkov v tujino je lahko vplivala na organizacijo družinskega življenja obeh pritožnic. Posledično je njuna situacija podvržena presoji 8. člena Konvencije.
b) temelj – pritožnici se pritožujeta zaradi diskriminacije, ki temelji na dejstvu, da je prva pritožnica izgubila pravico do socialnih dajatev, ki ne izvirajo iz prispevkov in katerih plačilo je povezano z domicilom v Švici. Počuti se neenakopravno v razmerju do oseb, ki so lahko prispevale v sistem in ki prejemajo prejemke kljub temu, da imajo svoje prebivališče v tujini. Sporna diskriminacija se torej dotika po svoji naravi invalidnosti prve pritožnice v zvezi s problematiko tipa spornih prispevkov. Sodišče dopušča, da se druga pritožnica prav tako lahko šteje za žrtev, najmanj kot indirektna žrtev, ker je hčerki namenjala vso skrb, bila v skladu z notranjo pravno ureditvijo njena skrbnica, pri čemer je bila hčerka celo nesposobna razsojati.
Gre za dve vrsti socialnih dajatev: navadna invalidska renta se nanaša na osebe, ki so vključene v sistem invalidskega zavarovanja, renta za hrome osebe in izjemna renta pa na osebe, ki v sistem zavarovanja niso ničesar prispevale. Po stališču Sodišča situacija prve pritožnice ni povsem identična, vendar pa prav nič manj primerljiva s tisto, v kateri je oseba postala invalid v kasnejšem obdobju in je prav tako uživalec prejemkov, ki se nakazujejo v tujino. Prispevni oz. neprispevni značaj dajatev v tej fazi ni odločilen za izključitev pravice oz. izključitev analogije obeh navedenih situacij, marveč se je treba v večji meri posvetiti upravičenosti razlikovanja v spornem primeru.
Kar zadeva upravičenost razlikovanja obravnave naštetih situacij, Sodišče najprej ugotavlja, da zatrjevane težave ekonomskega in psihološkega značaja pritožnic v primeru, če bi se vrnili v Švico, ali nadaljnje bivanje v Braziliji brez prejemkov, izvirajo iz svobodne odločitve druge pritožnice, da zapusti Švico kljub jasni in sprejemljivi zakonodaji, ki izključuje plačevanje predmetnih prejemkov osebam, ki bivajo v tujini. Pritožnici sta torej lahko pričakovali, da bodo prejemki ukinjeni. Torej se ne moreta sklicevati na to, da jima reintegracija v Švico postavlja v nepremostljive težave: ker imata švicarsko državljanstvo, imata tudi možnost, da se ponovno vključita v švicarski sistem, kjer sta živeli večino svojega dosedanjega življenja in kjer je prva pritožnica lahko ves čas povsem nemoteno obiskovala svojega očeta.
Stališče švicarskega zakonodajalca spada med sprejemljive rešitve držav članic Sveta Evrope kot tudi Evropske Unije. Sporni prejemki so prenehali invalidnim osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev običajne rente, ki bi jim zagotavljala pravice iz naslova solidarnosti in razpolaganje s sredstvi, potrebnimi za preživljanje v Švici. Po stališču Sodišča ni v nasprotju s Konvencijo, da se omenjena solidarnost veže na voljo in zaupanje drugih in da izhaja iz določenih pogojev, kot je ta, da ima upravičenec prebivališče v Švici: ko država določi prejemke, ki niso financirani s prispevki, je razumljivo, da jih ne želi izplačevati tudi tistim osebam, ki živijo v tujini, še posebej v primeru, ko so stroški preživljanja tam precej nižji kot na njenem ozemlju.
Interes prve pritožnice, da vendarle prejema še naprej sporne prejemke ob istih pogojih, kot tisti uživalci prejemkov, ki so vplačevali prispevke v sistem invalidskega zavarovanja, presega mejo javnega interesa države toženke, da zagotavlja solidarnost v socialnem zavarovanju za svoje prebivalce.
Upoštevajoč polje proste presoje, ki obstoji tudi oz. zlasti v zadevah ekonomskega in socialnega značaja in iz načelnih razlogov, na podlagi katerih država zagotavlja javno korist, se upravičenost različne presoje ne zdi nerazumna.
Sklep: Ni kršitve (6 : 1).
Glej tudi:
- Di Trizio v. Switzerland, 7186/09, Information note 193
Full & Egal Universal Law Academy