Benedik - Slovenia - 62357/14
Spoštovanje zasebnosti
Pridobitev podatkov o imetniku dinamičnega IP naslova s strani policije, ne da bi bila izdan sklep sodišča - kršitev
Dejstva:
Policija je na podlagi informacij o izmenjavi datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo, ne da bi imela sodno odredbo, od ponudnika internetnih storitev zahtevala, da razkrije imetnika/uporabnika dinamičnega IP naslova. Ponudnik je policiji sporočil ime in naslov pritožnikovega očeta, ki je bil naročnik internetnih storitev za relevanten IP naslov. Nato je policija pridobila sodno odredbo, s katero je bilo ponudniku storitev naloženo, da razkrije tako osebne podatke kot podatke o prometu uporabnika, ki je bil povezan s konkretnim IP naslovom. Na tej podlagi je bila izvedena hišna preiskava na pritožnikovem domu, zaseženi so bili računalniki, na katerih so našli mladoletniško pornografijo. Pritožnik je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva.
Pritožnik je v postopkih s pravnimi sredstvi neuspešno uveljavljal kršitev tajnosti dopisovanja oziroma komunikacije, saj policija za poseg ni imela odredbe sodišča, dokazi, ki so bili nezakonito pridobljeni, pa bi morali biti izločeni. Ustavno sodišče je pritožnikove navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da se je pritožnik, ki ni skrival ali skušal prikrivati svojega IP naslova, vedoma izpostavil javnosti in se odpovedal pričakovanju spoštovanja zasebnosti. Čeprav so podatki, ki se nanašajo na identiteto uporabnika IP naslova, v ustavi varovani v polju zasebnosti, za razkritje slednjih v konkretnem primeru ni bila potrebna sodna odredba.
Pravo:
8. člen:
a) uporaba konvencijskih pravil:
i) Narava pritožnikovega interesa: Informacija o naročniku, ki je v določenem obdobju povezan z dinamičnim IP naslovom, se nanaša na vprašanje osebnih podatkov. Ker podatek ni javno dostopen, situacija ni primerljiva s podatki, ki so dostopni v tradicionalnem telefonskem imeniku ali javni bazi registrskih števil motornih vozil. Da bi se lahko identificiral uporabnik/naročnik, ki mu je bil v določenem časovnem obdobju bil dodeljen konkretni dinamični IP naslov, mora ponudnik storitev vstopiti v posebno podatkovno bazo, v kateri so shranjeni podatki o telekomunikacijskem dogajanju. Uporaba takih sjranjenih podatkov sama po sebi odpira vprašanje zasebnosti. Edini namen pridobitve podatka o naročniku je bil v identifikaciji osebe, ki je stala v ozadju neodvisno pridobljenih podatkov o izmenjavi določenih vsebin. Vprašanja zasebnosti se v takem primeru sprožijo v istem trenutku, ko se podatki o vsebini prometa lahko povežejo z določenim posameznikom. Zato je informacija, ki jo je iskala policija o imenu in naslovu imetnika IP naslova, ki se zdi obrobna, v resnici neločljivo povezana s predobstoječo vsebino o prometu. Če bi ta sklep ne držal, bi bila s tem zanikana potreba po zaščiti informacij, ki bi razkrile internetne aktivnosti posameznika, vključno z razkritjem njegovih interesov, prepričanj in intimnega življenjskega sloga.
ii) Ali je bil pritožnik identificiran z izpodbijanim ukrepom: Pritožnik je na svojem domu uporabljal internetne storitve na lastnem računalniku in njegove aktivnosti so bile tiste, ki jih je policija nadzorovala. To, da ni bil on sam naročnik, ni vplivalo na njegova pričakovanja o spoštovanju zasebnosti, ki je bila ogrožena v trenutku, ko so se podatki o njegovi internetni aktivnosti razkrili.
iii) Ali je pritožnik lahko razumno pričakoval, da bo njegova zasebnost spoštovana: Ne glede na javno dostopno naravo mreže za izmenjavo datotek je pritožnik pričakoval, da bo njegova aktivnost ostala v privatni sferi in da njegova identiteta ne bo razkrita. Dejstvo, da ni prikril svojega IP naslova, ne more biti odločilno pri vrednotenju, ali so bila njegova pričakovanja po spoštovanju zasebnosti objektivna. Pri tem vrednotenju je ključno, da se upošteva vidik anonimnosti pri uporabi interneta. Ni bilo sporno, da pritožnik v svojih dejavnosti nikoli ni razkril svoje identitete oziroma da do njegove identitete ne bi mogli priti preko posebnega računa ali kontaktnih podatkov pri ponudniku določene spletne strani. Pritožnikova spletna dejavnost je vsebovala visoko stopnjo anonimnosti, kar je potrjeno s tem, da kljub temu, da je bil njegov IP naslov viden drugim uporabnikom, slednji brez uporabe shranjenih podatkov ponudnika interneta, ni omogočal povezave do konkretnega računalnika. Ustava zagotavlja varstvo tajnosti dopisovanja in komunikacije in za vsak poseg zahteva odredbo sodišča. Zato pritožnikovih pričakovanj, da bo zasebnost njegove spletne dejavnosti spoštovana, ne mogoče oceniti kot nerazumnih ali neutemeljenih.
iv) Sklep: Pritožnikov interes po zaščiti lastne identitete v sferi spletne dejavnosti spada v polje uporabe „zasebnega življenja“ in se 8. člen Konvencije zato lahko uporabi.
b) skladnost:
Zahteva policije, ki je od ponudnika internetnih storitev pridobila podatke in preko njih identificirala pritožnika, predstavlja poseg v njegove pravice po 8. členu. Ukrepi policije niso bili brez podlage v domačem pravu. Ker zakonodaja ni bila dosledna glede vprašanja o stopnji zaščite pritožnikove zasebnosti, se je Sodišče zaneslo na razloge Ustavnega sodišča, po katerih je razkritje identitete posameznika, vključenega v komunikacijo, in podatkov o spletnem prometu, načeloma dopustne le na podlagi sodne odredbe. Sodišče pa ni sprejelo razlogov Ustavnega sodišča, da se je pritožnik odpovedal pričakovanju spoštovanja zasebnosti, saj tako stališče ni združljivo s konvencijskih obsegom pravice do spoštovanja zasebnosti. Zato bi bilo treba za ukrep policije pridobiti sodno odredbo, česar ji nobena nacionalna določba ni onemogočala.
Očitno ni bilo primerno, da so se domači organi zanesli na določbe Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na zahtevo za pridobitev informacij o imeniku ali uporabniku sredstev za elektronsko komuniciranje, vendar pa ne vsebujejo podrobnejših pravil o povezovanju podatkov o dinamičnem IP naslovu in imenu naročnika. Tako stališče ne bi nudilo nobene zaščite pred arbitrarnimi posegi. V relevantnem obdobju področje pogojev za pridobivanje podatkov po ZKP ni bilo regulirano, niti niso bile predvidene nobene varovalke, ki bi posameznika ščitile pred zlorabo državnih organov pri dostopu in prenosu tovrstnih podatkov. Ob tem niso obstajali nobeni ukrepi neodvisnega nadzora nad uporabo policijskih pooblastil, čeprav je policija od ponudnika internetnih storitev zahtevala, da izsledi shranjene povezane podatke, s tem pa policiji omogoči, da poveže veliko količino podatkov o internetni dejavnosti s posameznikom, ki za to ni dal privolitve.
Pravo, na katerem je temeljil napadeni policijski ukrep, in ki so ga uporabila domača sodišča, ni bilo dovolj jasno in ni nudilo dovolj jamstev za preprečevanje arbitrarnih posegov. Poseg v pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnosti zato ni izpolnjevalo pogoja „zakonitosti“ oz. „skladnosti z zakonom“.
Sklep: Kršitev (z večino glasov, 6:1).
Člen 41: Za povrnitev nepremoženjske škode zadošča že ugotovitev kršitve.
Glej tudi:
- Delfi AS v. Estonia (GC), 64569/09, Information Note 186
Full & Egal Universal Law Academy