Bono - France – 29024/11
kaznovanje odvetnika zaradi obtožb o sodelovanju preiskovalnih sodnikov pri mučenju - kršitev
Pritožnik je odvetnik, ki je zastopal sirskega državljana, osumljenega terorizma, in ki je bil zaprt v Siriji. Zaprosilo za mednarodno pravno pomoč preiskovalnega sodnika - za izročitev sirskega državljana Franciji je vsebovalo tudi dele zapisnikov o zaslišanjih, izvedenih tudi z mučenjem. Odvetnikov klient je bil nato izročen Franciji.
Pritožnik je zahteval izločitev posameznih delov spisa o dokazih, pridobljenih z mučenjem, ki so ga izvajale tajne sirske službe ter izpostavlja sodelovanje francoskih sodnih preiskovalcev pri mučenju. Sodni senat je izločil te dele spisa o izvršitvi mednarodnega zaprosila, vendar pa je odvetnikovo stranko kljub temu obsodil. V pritožbi pritožnik ponovno zahteva izločitev določenih delov spisa in ponavlja svoje trditve, usmerjene proti francoskim sodnim preiskovalcem. Pritožbeno sodišče je ugodilo zahtevi za izločitev posameznih delov spisa, vendar pa je navedene očitke zavrnilo in povabilo pritožnika, da utemelji svoje trditve. Predsednik odvetniške zbornice je obvestil državnega tožilca, da ne bo storil ničesar v smeri nadaljevanja te zadeve. V vlogi za uvedbo disciplinskega postopka je državni tožilec zahteval od odvetniških organov, da sprožijo disciplinsko preiskavo proti pritožniku. Disciplinski senat odvetniške zbornice je vse očitke zavrnil. Državni tožilec je vložil pritožbo, pritožbeno sodišče pa je spremenilo odločitev odvetniške zbornice ter pritožniku izreklo grajo s prepovedjo imenovanja v višje strokovne organe stanovskega združenja v trajanju 5 let. Pritožnik in predsednik odvetniške zbornice sta se pritožila na kasacijsko sodišče, vendar je bila njuna pritožba zavrnjena.
Pravo - 10. člen: sporna sankcija predstavlja poseg v svobodo izražanja pritožnika. Ta svoboda je določena z zakonom in zasleduje legitimni cilj, in sicer varstvo ugleda oz. pravic drugega in tudi varstvo avtoritete sodne veje oblasti, katerega del so bili v konkretnem primeru tudi preiskovalni sodniki.
Sporne pritožnikove besede so imele upoštevaje njihovo ostrino očitno žaljiv značaj za sodnike, ki so sodelovali v preiskavi. Uspešnega delovanja sodišč si ni mogoče predstavljati brez medsebojnega spoštovanja in zaupanja med različnimi akterji v sodnih postopkih, v prvi vrsti med samimi sodniki in odvetniki. Pritožnik obtožuje preiskovalne sodnike sodelovanja pri mučenju, takšne izjave pa niso bile potrebne zaradi doseganja navedenih ciljev, predvsem v zvezi z izločitvijo pridobljenih izjav na podlagi mučenja, tudi upoštevaje, da so sodniki prvostopnega sodišča že upoštevali takšno predhodno zahtevo pritožnika. Postavlja pa se vprašanje, ali je izrek disciplinske sankcije zagotovil pravično ravnovesje v okviru dobrega vodenja sodnih postopkov. Sporne izjave so bile navajane v okviru sodne obravnave in posredovane v pisni obliki ob izvrševanju obrambe pritožbenemu sodišču. Zapisane so bile v vlogi, katere namen je bila predvsem obramba izpovedb odvetnikove stranke, pridobljenih z mučenjem v Siriji. Izjave so bile usmerjene v prikaz načina vodenja preiskave, ne pa zoper sodnike. Še posebej je pritožnik z njimi razkrival način izdaje mednarodnega naloga za izročitev, preiskovalni sodniki pa bi morali tudi vedeti, da so bile v preiskavi, ki so jo vodile tajne sirske službe, kršene človekove pravice, predvsem iz 3. člena Konvencije. Obtožba se torej nanaša na procesno ravnanje sodnikov med preiskavo in je bila utemeljena z dejstvi. Čeprav preiskovalni sodnik ni sodeloval pri samih zaslišanjih, pa se je z njimi soočil v Damasku, in sicer v zvezi z vprašanji, ki so se nanašala na mednarodni izročitveni nalog in na katera je hotel pridobiti dopolnilne odgovore, še posebej na tista vprašanja, ki so bila že v zapisniku. Še več, metode tajne sirske policije so bile jasno znane, prav tako so bile znane preizkušane izpovedbe, podane pred sodiščem ter tudi vse ostale okoliščine v tako nastalem mednarodnem razmerju. Pritožnikova kritika ni bila podana v sodni dvorani, torej ne v javnosti, temveč v obliki zapisanih izjav o napakah pri delovanju sodne veje oblasti in o kritiki njenega ugleda. Pritožbeno in kasacijsko sodišče nista upoštevali vseh teh elementov, predvsem tudi ne omejenega števila oseb, ki so se lahko seznanile z izjavami. Zato izrečena disciplinska sankcija ni bila sorazmerna. Posledice takšnega sankcioniranja negativno vplivajo na kariero odvetnika; kontrola ex post facto izjav in zapisov odvetnika mora biti vselej podana previdno in premišljeno. Predsednik sodnega senata pritožbenega sodišča, pred katerim je bil obravnavan klient pritožnika, je povabil odvetnika na razpravo, da bi ocenil njegove predloge, jih nato ocenil kot nesorazmerne ter v izrek sodbe zapisal, da so bile žaljive. Kljub temu pa tedaj sodniki niso šteli za potrebno zahtevati od državnega tožilca, da se obrne na disciplinski pritožbeni organ odvetniške zbornice. Šele več mesecev po izrečenih izjavah in izdaji sodbe je tožilec sprožil disciplinski postopek. Upoštevajoč vse skupaj, predvsem strogo stališče in tehtanje pritožbenega sodišča, ki je izreklo disciplinsko sankcijo pritožniku, so oblasti prekomerno posegle v izvrševanje obrambne funkcije odvetnika.
Zaključek: kršitev (soglasno); po 41. členu prisojenih 5.000 evrov za nepremoženjsko škodo
(Glej tudi Moris proti Franciji (veliki senat), 9369/10, 11. julij 2013, Informacijsko obvestilo 184 in Nikula proti Finski, 31611/96, 21. marec 2002, Informacijsko obvestilo 40)
Full & Egal Universal Law Academy