Čeferin - Slovenia - 40975/08
Svoboda izražanja
Odločitev o kaznovanju zagovornika zaradi žalitve sodišča, ki naj bi se zgodila s kritiko dela tožilstva in izvedenca - kršitev
Dejstva:
Pritožnik je deloval kot zagovornik obtoženega umora. Z denarno kaznijo je bil kaznovan, ker je v dveh ločenih fazah postopka tako ustno kot v pisnih vlogah kritiziral izvedenca in državnega tožilca.
V postopku pred Sodiščem je pritožnik zatrjeval, da je bila kršena njegova pravica do svobodnega izražanja.
Pravo:
10. člen: Izrečene kazni predstavljajo poseg v pritožnikovo svobodo izražanja, ki pa je (bil) predpisan z zakonom (člen 78/1 ZKP) in je zasledoval legitimen cilj - vzdrževanje avtoritete sodišča ter zaščita ugleda in pravic ostalih udeležencev v postopku.
Glede nadaljnjega vprašanja, ali pa je bil poseg nujen v demokratični družbi, pa je Sodišče ugotovilo, da domača sodišča niso ponudila dovolj pravno pomembnih in vsebinsko zadostnih razlogov, da bi opravičila izrečeno omejitev pritožnikove svobode izražanja in s tem niso uspela (na podlagi kriterijev, ki jih je izoblikovalo Sodišče) najti ustreznega ravnovesja med potrebo po zaščiti avtoritete sodišča ter po varovanju ugleda udeležencev v postopku na eni strani in pritožnikovo svobodo izražanja na drugi strani.
Ob tej odločitvi je Sodišče upoštevalo naslednje elemente:
a) Pritožnik je sporne opazke izrekel oz. zapisal v funkciji zagovornika obtoženca, ki mu je bilo sojeno zaradi treh umorov. Opazke so bile tako podane v situaciji, ko je moral svojega klienta siloviti braniti. Izjave so bile omejene na sodno dvorano, kar je bistveno drugače, kot tedaj, ko se kritika sodnika pojavi npr. v medijih. V obeh postopkih, v katerih je domače sodišče štelo, da je bil pritožnik žaljiv, sodišče pri tem ni ustrezno umestilo izrečenih in zapisanih izjav v kontekst in obliko situacije, v kateri so bile besede podane.
b) Zdi se, da domača sodišča niso upoštevala, da so meje dopustne kritike, izrečene na račun dela javnih uslužbencev oz. funkcionarjev, kakršen je državni tožilec, pa tudi na račun dela izvedencev (od česar je lahko bistveno odvisna usoda obtoženca), bistveno širše kot tedaj, ko se presoja dopustnost kritike zasebnika, posameznika.
c) Sporne opazke ne predstavljajo napada na osebnost in nimajo namena zgolj žaliti izvedenca, državnega tožilca ali sodišče. Prav tako jih ni mogoče opredeliti kot vnaprej neutemeljene in brezpredmetne. Še posebej ne zato, ker je pritožnik z njimi izpodbijal strokovnost in usposobljenost izvedencev ter ugovarjal odločitvi tožilstva, da ne razkrije rezultatov poligrafa. Ta procesna dejanja bi moralo domače sodišče ustrezno ovrednotiti kot morebitno upravičeno podlago za sporne žaljive opazke.
d) Večina spornih izjav je bila ustnih, pa vendar ni nobenega dokaza, da bi se razpravljajoči sodnik na izraženo kritiko odzval že med obravnavo. Moti zlasti to, da pritožnik ni imel nobene možnosti, da bi svoje izjave razložil ali se zagovarjal, preden mu je bila izrečena denarna kazen. V povezavi s tem Sodišče opozarja, da ima vsako sodišče in vsak razpravljajoči sodnik dolžnost, da postopek vodi tako, da zagotovi spodobno vedenje vseh udeležencev in zlasti poštenost postopka - sproti, kar je bolje kot ex post facto v nadaljnjih postopkih proučevati, ali so bile izjave posameznega udeleženca v postopku (stranke v postopku) oz. na obravnavi primerne in ustrezne.
Sklep:
Kršitev (z večino glasov; 6 proti 1).
Člen 41: 800 EUR za premoženjsko škodo in 2.400 EUR za nepremoženjsko škodo.
Glej tudi:
- Nikula v. Finland, 31611/96, Information Note 40
- Kyprianou v. Cyprus (GC), 73797/01, Information Note 82
- Morice v. France (GC), 29369/10, Information Note 184
Full & Egal Universal Law Academy