Cevrioglu - Turkey - 69546/12
Pozitivna obveznost države (vsebinski vidik)
Pozitivna obveznost države (procesni vidik)
Opustitev inšpekcijskega nadzora stavbe, v kateri je kasneje umrl otrok in nezadostnost sodne intervencije: kršitev
Dejstva:
1998 se je 10-letni sin pritožnikov utopil, ko je med igro s prijateljem (ki je prav tako umrl) padel v nepokrito, z vodo napolnjeno jamo na gradbišču. Zoper tri uradnike je tekel kazenski postopek zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti, vendar je bil postopek ustavljen (po odločbi zakona, ki je predvideval, da se postopek ustavi, kadar gre za določena kazniva dejanja, storjena pred 23. 4. 1999, pa v naslednjih petih letih obtoženec ni zagrešil enakega ali hujšega kaznivega dejanja). Svojci umrlih otrok so vložili odškodninsko tožbo pred upravnim sodiščem, s katero pa niso uspeli, ker občini ni bilo možno pripisati krivde za nastalo škodo.
Pritožniki državi očitajo, da ni poskrbela, da bi bilo gradbišče nadzorovano s strani inšpekcije in bi bilo poskrbljeno za varnost javnega prostora, pa tudi, da po dogodku s strani domačih sodišč ni bilo ustreznega odziva.
Pravo:
Dolžnost države po 2. členu Konvencije v primerih, katerih predmet je nehoten poseg v pravico do življenja, ni omejena zgolj na sprejem ustreznih predpisov, namenjenih varnosti ljudi na javnih mestih, pač pa se razteza tudi na dolžnost učinkovite izvedbe predpisanih varnostnih ukrepov.
Kadar varstveni ukrepi niso izvedeni, delovišča - gradbišča, posebej tista, ki se nahajajo v poseljenih okoljih, predstavljajo nevarnost za življenje, in to ne le za gradbene delavce, ki se bolj zavedajo grozečih nevarnosti, pač pa tudi za širšo javnost, vključno z ranljivo skupino, kakršno predstavljajo otroci. To je razlog, zaradi katerega državo bolj kot sicer zavezujejo obveznosti do ljudi, ki živijo v soseščini gradbišč. Sodišče ugotavlja, da glavna odgovornost sicer bremeni lastnika gradbišča, klub temu pa je država tudi odgovorna za opustitev uveljavitve učinkovitega inšpekcijskega nadzora.
Vlada tožene države je ugovarjala, da nesreče, ki se je pripetila, ni bilo mogoče predvideti, saj se je gradnja nemalo pred tem šele pričela. Sodišče ugovora ni upoštevalo, saj je ocenilo, da dolžnost države izvajati nadzor ni nerazumna, saj je bila luknja na gradbišču že vsaj dva do osem mesecev pred nesrečo, občina pa je bila o gradnji obveščena od prvega dne dalje. Sodišče ni moglo oceniti, ali bi nadzor, če bi bil izveden, preprečil nesrečo, bi pa vsekakor prisilil lastnika, da gradbišče zapre in zavaruje luknjo, kar bi, s pravnega vidika, odgovornost države po 2. členu izključilo.
Glede sodnih postopkov, ki so tekli v državi, pa Sodišče ocenjuje, da niso sanirali zgoraj opisanih pomanjkljivosti: ne kazenski postopek zoper odgovorne osebe občine, ne upravni postopek za plačilo odškodnine od občine. Kazenski postopek se je končal, ne da bi bile ugotovljene kazensko odgovorne osebe, upravno sodišče pa tudi ni izvedlo vsebinske preiskave pravnega okvira, ki zadeva inšpekcijsko nadzorstvo gradbišč in odgovornost občine za njegovo izvajanje.
Sklep:
Sodišče je soglasno ugotovilo obstoj kršitve in pritožnikom dosodilo 10.000 € odmene za nepremoženjsko škodo po 41. členu Konvencije.
Full & Egal Universal Law Academy