Dakir - Belgium - 4619/12
in
Belcacemi and Oussar - Belgium - 37798/13
Spoštovanje družinskega življenja
Prepoved nošenja oblačil, ki prekrivajo obraz, v javnosti - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnice so ženske muslimanske vere in se pritožujejo zaradi prepovedi nošenja tančice (ki zakriva obraz). Zakon z dne 1. 6. 2011 je uzakonil kaznovanje z globo ali pa celo z zaporom (do 200 evrov in do sedmih dni zapora) v primeru nošenja tančice, ki pokriva obraz v javnih prostorih oz. na javnih mestih. Podobne prepovedi so bile že izrečene v posameznih občinah. Pritožnice si prizadevajo razveljaviti enega od teh občinskih predpisov pred Državnim svetom (zadeva Dakir) oz. razveljaviti zakon iz leta 2011 pred ustavnim sodiščem (zadeva Belcacemi in Oussar).
Pravo:
Člena 8 in 9:
a) Glede zakonite podlage in glede narave podlage - v zadevi Dakir pritožnica ne nasprotuje veljavnosti občinskih predpisov, temveč osredotoča kritiko na kasneje sprejeti zakon. V zvezi s presojo zakona (z dne 1. 6. 2011) pa Sodišče ne ugotavlja arbitrarnosti razlogov belgijskega ustavnega sodišča, ki je na podlagi enakih kriterijev, kot jih je sprejelo Sodišče, presodilo, da ustrezajo zahtevi po določnosti in predvidljivosti, da so izrazi „prostor, ki je dostopen javnosti“ interpretirani tako, da ne zajemajo prostorov, ki so namenjeni verskemu obredju. Sporna prepoved je izražena podobno kot v francoskem zakonu, ki je bil presojan v zadevi S.A.S. proti Franciji.
b) Kar zadeva zasledovani legitimni cilj - cilji sporne občinske ureditve oz. zakona iz leta 2011 so: javna varnost, enakost med moškimi in ženskami in načelo „sobivanja v družbi“. Enako kot v zadevi S.A.S. proti Franciji je potreba po minimalnih zahtevah družbenega življenja lahko tudi v predmetni zadevi presojana kot element „varstva pravic in svoboščin drugega“. Nobena okoliščina pa ne omogoča zaključka, da bi imelo v belgijskem primeru lahko večjo težo zagotavljanje enakosti.
c) Glede nujnosti prepovedi v demokratični družbi - v zadevi Dakir ni bil izpostavljen kakšen teoretičen pomislek proti občinski ureditvi. V okviru priprave navedenega zakona in tudi analize, ki jo je pripravilo ustavno sodišče, je bila problemska razprava v zvezi s terminologijo v Belgiji zelo podobna tisti v zvezi s sprejetjem francoske zakonske prepovedi, ki je bila presojana že v zadevi S.A.S. proti Franciji (GC, 4335/11, 1. 7. 2014, Information Note 176). Sodišče se sklicuje na različne presoje v tej zadevi, predvsem pa na naslednje:
- prepoved je bila izbrana v javni demokratični razpravi v zakonodajnem postopku, za katero Sodišče ugotavlja, da je bila sorazmerno zadržana;
- čeprav gre za široko polje presoje, pa vendar sporna prepoved ne posega v svobodo nositi v javnosti kakšno oblačilo oz. element oblačila, ki ima ali pa tudi ne versko konotacijo in ki nima za posledico zakritja obraza;
- med članicami Sveta Evrope ni vselej soglasja glede spornih vprašanj, kar omogoča priznanje zelo širokega polja presoje.
- določene specifičnosti zatrjevane v belgijskem primeru so omejene:
i) glede načina, na katerega je pravilo uporabljeno v primeru kršitve (zadeva Belcacemi in Oussar) - belgijski zakon se razlikuje od francoske zakonodajne ureditve glede globe in možnosti izreka zaporne kazni. Vendarle pa se zaporna kazen lahko uporabi le v primeru ponovitve dejanja. In še več: kazensko sodišče mora uporabiti zakon ob spoštovanju načela sorazmernosti in na podlagi Konvencije, upoštevaje težo sankcije zapora pa je izključen avtomatizem pri njeni uporabi. Poleg tega pomeni v belgijskem pravu kršitev prikrivanja obraza v javnem prostoru kršitev „mešanega značaja“, saj se nanaša tako na kazenski kot tudi administrativni postopek, kar pomeni, da so mogoči alternativni ukrepi tudi na občinskem nivoju. Uporaba in concreto sorazmernosti sankcije, ki mora biti naložena v razmerju s sporno prepovedjo, je naložena nacionalnemu sodniku v okviru njegovih pristojnosti, naloga Sodišča se omeji na presojo eventuelne prekoračitve polja proste presoje države toženke.
ii) glede na zatrjevane okoliščine, da demokratični postopek, ki je bil voden v Belgiji glede kršitve nošenja celotne tančice, ni bil ustrezen (zadeva Dakir) - vendar pa se ta kritika ne nanaša direktno na predmetna pravila, temveč meri na zakon z dne 1. 6. 2011, pri čemer Sodišče ugotavlja, da je postopek glede sporne prepovedi trajal več let in bil predmet obširne razprave v predstavniškem senatu, kot tudi je bil s strani ustavnega sodišča v celoti obravnavan glede na okoliščine primera in upoštevaje celoto interesov.
Sklepno - čeprav kontroverzna in nujno predstavljena v luči tveganj glede strpnosti v neki družbeni sredini, je lahko sporna zatrjevana kršitev v okviru polja proste presoje, kot jo je razumela država toženka, sorazmerna v smeri zasledovanega cilja; torej zagotovitve pogojev sobivanja v družbi „kot tudi upoštevanja varstva pravic in svoboščin drugega“. Ta zaključek je skladen z 8. in 9. členom Konvencije.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
14. člen v zvezi z 8. in 9. členom Konvencije: Razloga za indirektno diskriminacijo ni, sporni ukrep je iz zgoraj navedenih razlogov objektivno in razumno upravičen.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
6. člen: V zadevi Dakir je Sodišče zaključilo, da gre za kršitev po prvem odstavku 6. člena (soglasno), vendar iz razloga kršitve pravice do pristopa do sodišča zaradi pretiranega formalizma.
Full & Egal Universal Law Academy