Dőkmeci - Turkey - 74155/14
Zmanjšanje razlastitvene odškodnine, delno plačane v trenutku razlastitve, zaradi neplačila zamudnih obresti ob končnem plačilu odškodnine - kršitev
Dejstva:
Pritožnik je bil lastnik kmetijskega zemljišča. Zaradi javnega interesa je bil leta 2006 sprejet projekt zgraditve jezu in hidroelektrarne. Bil je uveden nujni razlastitveni postopek (27. člen zakona št. 2942 glede razlastitve), pri čemer je bila določena začasna odškodnina na podlagi ogleda kraja brez prisotnosti razlaščenca; upravni organ je takoj plačal določeno vsoto odškodnine in bil pooblaščen za prevzem posesti zemljišča. V letu 2010 je bil pred sodnim senatom uveden redni postopek za določitev odškodnine (člen 10 istega zakona), ki je predvidel tudi udeležbo razlaščenca pri ogledu. V letu 2012 je sodni senat določil dokončno razlastitveno odškodnino in ugotovljeno je bilo, da je že plačana začasna vsota pokrila približno 45% odškodnine; preostali znesek je bil plačan istega leta in nato prenesena lastninska pravica na zemljišču. Pritožnik se je neuspešno pritoževal pred kasacijskem in ustavnim sodiščem. Po njegovem stališču uporabljena metoda za izračun obresti ni pokrila inflacije v zadostni meri.
Pravo:
Odvzem lastnine je bil dopusten. Ostaja pa presoja sorazmernosti naloženega bremena.
Vsota, ki je bila določena pritožniku, ne vsebuje zamudnih obresti. Upoštevajoč inflacijo v obravnavanem obdobju - od dneva, ko je sodni senat sprejel zahtevo za izdajo sodbe - je prisojena odškodnina izgubila približno 14% vrednosti. Kot že nacionalno ustavno sodišče tudi Sodišče meni, da je treba zmanjšanje drugega dela odškodnine prišteti nazaj v okviru celotne odškodnine. Nujni postopek in redni postopek tvorita dejansko en sam in isti postopek in morata biti obravnavana skupaj. Tako izračunano zmanjšanje je ocenjeno na 7,7%. Ustavno sodišče pa tu ne vidi nesorazmernosti in presežnega bremena pritožnika upoštevajoč, da je imel pritožnik možnost na eni strani razpolagati z delom odškodnine približno 11 mesecev pred zaključkom normalnega postopka in je s tem pridobil možnost, da odškodnino uporabi oz. investira. Sodišče ne deli tega zaključka. Te zadeve ni mogoče drugače obravnavati glede na druge zadeve, s katerimi se je Sodišče predhodno seznanilo glede istovrstne turške problematike. V zadevah Gűlec in Armut (25969/09 z dne 16. 11. 2010) ali Bucak in drugi (44019/09, z dne 18. 1. 2011) je Sodišče presodilo, da zmanjšanje razlastitvene odškodnine do 10,74% ni predstavljalo prekomernega in nesorazmernega bremena. Vendar pa so v teh zadevah pritožniki lahko še naprej uporabljali svoja zemljišča oz. premoženje v presojanem obdobju, kar je delno in v zadostnem obsegu kompenziralo zmanjšanje njihove odškodnine. V predmetni zadevi pa je bil pritožnik razlaščen svojih zemljišč od izida nujnega postopka dalje in tudi zemljišč ni mogel več uporabljati v času postopka. Kar zadeva odločitev v zadevi Arabaci (65714/01, z dne 7.3.2002) ali Kortulus (24689/06, z dne 28.9.2010), pa je bilo zmanjšanje odškodnine precej nižje kot v konkretni zadevi (5% in 3,67%). Sodišče meni, da ni pravilno, da odločba Ustavnega sodišča oz. stališče vlade izpostavlja:
a) da je imel pritožnik možnost razpolagati z delom odškodnine približno 12 mesecev pred začetkom rednega postopka, imeti od tega korist in denar naložiti - ta argument je špekulativne narave in ni z ničemer utemeljen, upoštevajoč, da je pritožnik izgubil posest svojega zemljišča istočasno, kot je prejel prvo plačilo;
b) da se je vnaprej izplačana odškodnina odštela od končne le v nominalni vrednosti, se ni valorizirala na datum predložitve zahteve pred sodiščem - korist, ki jo je prejel pritožnik, je nepomembna, upoštevajoč predvsem nemožnost uporabe zemljišča v predmetnem obdobju, da bi lahko torej razpolagal s celotno posestjo ali z ustrezno vsoto v višini vrednosti zemljišča;
c) da je bila končna odškodnina povečana z rastjo vrednosti razlaščenega premoženja v tem času - ta argument je tvegan in nevaren: v tem pogledu ne obstoji prav nobena gotovost.
Glede na celoto okoliščin v konkretnem primeru Vlada ne more imeti koristi zaradi nastale situacije, saj je organ takšno situacijo sam ustvaril, ko je z zakasnitvijo uvedel redni postopek na podlagi 10. člena Zakona o razlastitvi.
Prav tako je nastalo razliko med vrednostjo odškodnine na dan predložitve zahteve pred sodiščem in vrednostjo na dan, ko je bilo odločeno v zadevi, treba pripisati nepriznanju zamudnih obresti.
V očeh Sodišča je pritožnik utrpel nesorazmerno oz. prekomerno breme, ki je porušilo pravično ravnotežje med varstvom pravice do lastnine in zahtevami javnega interesa.
Sklep: kršitev (soglasno)
Člen 41: 11.700 evrov za materialno škodo; ugotovitev kršitve, kar zadostuje za kompenzacijo nematerialne škode.
Glej tudi: Yetis in drugi proti Turčiji, 40349/05, 6.7.2010, Informacijsko sporočilo 132
Full & Egal Universal Law Academy