Ebedin Abi - Turkey - 10839/09
Oblasti pritožniku - zaporniku niso zagotovile dietne prehrane - kršitev
Dejstva:
Pritožnik, zaprt v kazenskem centru v obdobju od aprila 2008 do marca 2009, je diabetik tipa 2 in bolnik, ki trpi zaradi koronarnega obolenja. Zato je moral uživati diabetično in nekalorično, predvsem nemastno ter glede govejega mesa omejeno prehrano. Vendar pa je bil med prestajanjem kazni prisiljen uživati prav goveje meso in s škrobom nasičeno hrano. Pritožil se je upravi zapora, ki pa je zavrnila njegovo zahtevo, da se mu zagotovi hrana, ki bi bila v skladu z zahtevami predpisanega zdravstvenega režima. Zato se je nadalje pritožil sodniku, pristojnem za izvrševanje kazni, ki je ugodil njegovi zahtevi in poudaril, da mu je uprava zapora nudila, kot tudi 37 ostalim bolnim zapornikom, enake obroke kot zdravim zapornikom, z edino razliko, da niso bili v takšni meri soljeni in začinjeni. Pritožnikov pooblaščenec je kljub temu proti takšni odločitvi vložil ugovor pred porotnim sodiščem iz razloga, da je bila uprava zapora nesposobna pripraviti in osnovati poseben meni, in sicer zgolj zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Porotno sodišče mu je pritrdilo.
Pravo:
3. člen: Zaporska ustanova, kjer je pritožnik prestajal kazen, ni bila sposobna zagotoviti obrokov, ki bi ustrezali specifičnim zahtevam predpisanega prehrambenega režima bolnih zapornikov, upoštevajoč zneske dnevnic, ki pripadajo zapornikom. Takšna praksa tako tudi ne more biti ekonomsko upravičena, upoštevajoč tudi, da je veljavni zakon v spornem obdobju predvideval proračun, posebej namenjen za bolne zapornike. Niti tožilec niti porotno sodišče niso raziskovali, ali je uprava zapora zaprosila pristojne oblasti za povišanje dnevnih doklad. Pritožnik si ni sam zagotovil prilagojenih obrokov v skladu s svojim prehranjevalnim režimom, saj bi moral nositi tudi povišano ceno. Njegovo zdravstveno stanje pa pritožniku ni smelo naložiti težjega finančnega bremena od tistega, ki bremeni zdrave zapornike. Rešitev, ki upošteva stroškovni aspekt, ni združljiva z dolžnostjo države, da organizira zaporniški sistem tako, da spoštuje človeško dostojanstvo zapornikov kljub logističnim in finančnim problemom.
Torej so državne oblasti že na prvi pogled opustile potrebne ukrepe za zagotovitev varstva zdravja pritožnika. Pritožnik je uporabil tudi vsa razpoložljiva pravna sredstva, da bi nacionalnim oblastem prikazal svoje zahteve, vključno pred najvišjim instančnim domačim sodiščem. Nacionalne oblasti pa niso odgovorile na njegove zahteve po uskladitvi prehrane s potrebami njegovega zdravstvenega stanja.
Zaprta oseba sicer ne more imeti zagotovljene zdravstvene oskrbe v vsakem trenutku in v bolnišnici, ki bi si jo sama izbrala, vendar pa so bile domače oblasti dolžne proučiti standardni meni, ki ga je določila zaporniška uprava, s strani specialista in omogočiti pritožniku posebno medicinsko preiskavo v skladu z njegovimi zahtevami. Dejansko pa niso raziskale, ali je prehrana združljiva z njegovim zdravstvenim stanjem in ali ima lahko kljub neupoštevanju medicinsko predpisanega režima taka prehrana škodljive učinke na njegovo zdravje. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso sprejele potrebnih ukrepov za zavarovanje njegovega zdravja in blagostanja ter so zato opustile zagotavljanje primernih in upoštevnih zaporniških pogojev, ki bi varovali človeško dostojanstvo.
Sodišče torej ni sprejelo relativne izjeme pri uporabi 3. člena Konvencije, ki jo je izpostavila Vlada.
Sklep: Kršitev (soglasno)
Člen 41: 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
Glej tudi: Factsheet Prisoners’ health-related rights ()
Full & Egal Universal Law Academy