Ebrahimijan proti Franciji – 64846/11
Izražanje veroizpovedi oziroma prepričanja
Nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi s strani bolnišnice zaradi zavrnitve nošnje tančice zaposlene muslimanke ne predstavlja kršitve.
Dejstva- Pritožnica je v letu 1999 sklenila pogodbo za določen čas za mesto socialne pomočnice v javni psihiatrični bolnišnici. V letu 2000 je bila obveščena, da se ji ne podaljša pogodba, ker je zavrnila prekrivanje obraza s tančico, nekaj pacientov pa se je tudi zato pritožilo. V pogovoru z vodstvom bolnišnice ji ni bila očitana verska pripadnost, temveč je bila zgolj opozorjena na pravice in dolžnosti v času službe, tudi na prepoved, da razkazuje svojo versko pripadnost na navedeni način. Odločitev bolnišnice temelji tudi na stališču Državnega sveta, da se načelo laičnosti države in nevtralnosti javnih služb uporablja v vseh javnih službah. Poudarjeno je, da je pri zaposlovanju treba upoštevati svobodo prepričanja, vendar pa se mora ta svoboda uskladiti z načelom nevtralnosti javne službe, kar predstavlja oviro pri uporabi simbolov, ki izkazujejo pripadnost določeni veri. Vse tožničine pritožbe so bile zavrnjene.
Pravni razlogi - V skladu z določbo 9. člena Konvencije nepodaljšanje pogodbe pritožnici predstavlja poseg v njeno pravico do izražanja vere. Ta poseg pa je bil predviden z zakonom in zasleduje legitimni cilj, ki ga predstavlja varstvo pravic in svoboščin drugih. Nanaša se na ohranjanje spoštovanja vseh vernikov oz. verskih prepričanj in duhovnih usmeritev pacientov, uporabnikov javnih služb in naslovnikov zahteve po nevtralnosti, vse z namenom, da se vsem dosledno zagotavlja enakopravnost. Namen je zagotoviti, da vsi uporabniki uživajo enakost pri obravnavanju brez razlikovanja na podlagi verskega prepričanja. Ta omejitev zasleduje namen varovati pravice in svoboščine drugih in ni nujno pogojena s pritiski oz. zahtevami javne varnosti in varstva reda.
Kar zadeva potrebo po uporabi konkretnih ukrepov, je treba poudariti, da je vodstvo bolnišnice sporočilo pritožnici razloge, zaradi katerih je upravičena uporaba omenjenega načela posebej v razmerju do socialne pomoči v psihiatrični službi neke bolnišnice. Sodne oblasti so še posebej poudarile, da je potreba po nevtralnosti, ki je bila naložena pritožnici, bila še toliko bolj pereča, ker je bila ta v kontaktih s pacienti, ki so se nahajali v stanju nemoči in odvisnosti. Nevtralnost javne bolnišnične službe je povezana z ravnanjem njenih uslužbencev in terja, da pacienti ne podvomijo v njeno neodvisnost.
V Franciji uslužbenci v javnih službah uživajo pravico spoštovanja svobode prepričanja, ki izrecno prepoveduje vsakršno diskriminacijo, ki bi temeljila na verskem prepričanju, pri dostopu do funkcij ali pri napredovanju. Vendar jim je prepovedano izražati verska prepričanja pri opravljanju njihove službe. Dejstvo, da so nacionalne oblasti pripisale večjo težo načelu laičnosti in nevtralnosti ter interesu države kot interesu pritožnice, da se ji ne omejuje izražanje njenih verskih prepričanj, v luči Konvencije, tako ni problematično. Nanaša se na strogo obveznost, ki črpa svoje korenine iz tradicionalnega razmerja med laičnostjo države ter svobodo prepričanja, ki je določena v 1. členu Ustave. V skladu s francoskim modelom, katerega Sodišče več ali manj ne more presojati, se nevtralnost države nanaša tudi na predstavnike, ki jo predstavljajo. Včasih terja od upravnega sodnika, da administracija ni podvržena nesorazmernemu napadu na svobodo prepričanja javnih uslužbencev v primerih, ko je izpostavljena nevtralnost države.
Pritožnica je bila podvržena hudim posledicam disciplinskega postopka. Ni bilo dvoma, da je po objavi stališča oz. mnenja Državnega sveta, bila seznanjena, da se mora podvreči dolžnosti nevtralnega oblačenja med izvrševanjem svoje funkcije. V disciplinskem postopku pa je lahko izkoristila procesne garancije, kot tudi pritožbene poti pred administrativnimi sodnimi oblastmi. Med drugim je zavrnila možnost kandidirati na razpisu za socialno pomočnico, čeprav je bila uvrščena na listo kandidatov, ki jo je ustanova naslovila v konkretni zadevi. V teh pogojih nacionalne oblasti niso prekoračile polje proste presoje, ko so ugotovile nemožnost uskladitve verskega prepričanja pritožnice z dolžnostjo, da ga navzven ne izraža in nadalje, ko so odločile dati prednost potrebi po laičnosti. Iz članka objavljenega v Observateurju, ki se nanaša na vprašanje laičnosti, izhaja, da so različna izražanja verskih prepričanj oseb, ki delajo v bolnišničnih službah, upoštevana od primera do primera, nadalje da je bila opravljena koncilacija z namenom najti ustrezno rešitev na prijateljski način. Končno, bolnišnica je prostor, ki je namenjena prav tako uporabnikom, ki imajo pravico izražati svoja verska prepričanja in se od njih prav tako zahteva, da prispevajo k uveljavitvi principa laičnosti, se odrečejo kakršnemukoli verskemu delovanju ter morajo spoštovati organizacijo službe in zahteve zdravstvene narave ter higiene; z drugimi besedami - državna ureditev, ki se presoja, daje prednost pravicam drugih, enakosti obravnavanja vseh pacientov in funkcioniranju službe tudi kar se tiče izražanja verski pripadnosti.
Zaključek: ni kršitve (šest glasov proti enemu).
Opomba V. Horvat: tokrat prevod predstavlja skrajšano in nekoliko prirejeno verzijo obsežnejšega teksta povzetka sodbe, objavljenega v francoskem jeziku v Note d information 190. Če bi kdo želel celotni prevod povzetka, mu ga lahko omogočim.
Full & Egal Universal Law Academy