Enver Şahin - Turkey - 23065/12
Opustitev konkretnih in individualiziranih ukrepov zaradi posebnih potreb študenta invalida za zagotovitev dostopa do univerzitetnih prostorov - kršitev
Dejstva:
V času študija je pritožnik utrpel nesrečo in postal paraliziran v predelu nog. V letu 2007 je pozval univerzo, da opravi potrebna dela in preureditvene posege, da bi mu bili dostopni izobraževalni prostori. Univerza je odgovorila, da nima potrebnih sredstev za uresničitev takšnih del v kratkem času in mu je ponudila pomoč spremljevalca. V letu 2010 je upravno sodišče zavrnilo pritožbo oz. zahtevek pritožnika iz naslednjih razlogov: da je bila konkretna zgradba zgrajena pred začetkom veljavnosti tehnične direktive, sprejete zaradi potreb invalidov, in da bi arhitekturni ukrepi bili lahko sprejeti „v skladu s proračunskimi zmožnostmi“ (v tej smeri pa sicer ni bilo podanih nobenih konkretnih predlogov).
Pravo:
14. člen Konvencije v zvezi z 2. členom Protokola št. 1:
Ne glede na polje proste presoje domačih oblasti ni mogoče dopustiti, da je vprašanje dostopnosti univerzitetnih prostorov pritožniku lahko odloženo do pridobitve vseh potrebnih sredstev za dokončanje večjih preureditvenih del, ki jih nalaga zakon: ker je izvršitev potrebnih dejavnosti utemeljeno na podlagi same Konvencije, ki od države terja pozitivno ravnanje, se le-ta ne more omejiti na pasivno ravnanje oziroma odložitev ukrepanja.
14. člen Konvencije je treba brati v luči Konvencije združenih narodov o pravicah invalidov (KPI), v smislu katere pojem diskriminacije, ki temelji na podlagi invalidnosti, vsebuje vse oblike diskriminacij, „kar vključuje tudi opustitev razumnih ukrepov“ (razumnih preureditev opredeljenih kot „potrebnih in ustreznih sprememb in prilagoditev, ki ne terjajo prekomernih oz. nesorazmernih bremen ali neustreznih vložkov, v funkciji konkretnih potreb invalidov zaradi zagotovitve izvrševanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na podlagi enakopravnosti z drugimi“). Ni sicer v pristojnosti Sodišča, da določi „razumne preureditve“ , ki imajo lahko različne oblike, tako premoženjske kot tudi nepremoženjske narave - vendar pa njihova izbira od nacionalnih oblasti terja posebno pozornost, upoštevajoč posebno ranljivost invalidnih oseb.
Univerza pritožnika ni zavrnila kategorično in poenostavljeno: celo mu je ponudila pomoč spremljevalne osebe. Kljub temu, da mednarodno pravo priznava tudi nudenje humanitarne pomoči v okviru predvidenih ukrepov, pa se konkretna ponudba univerze ne more uvrstiti v ta okvir, kajti iz spisa ne izhaja, da je država pred tem izvedla dejansko oceno pritožnikovih potreb in jasno presodila dejanske zmožnosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pritožnika, njegovim dostojanstvom in avtonomijo. Oblasti so negirale odločilno pomembno dejstvo - zagotoviti invalidnim osebam možnost življenja na avtonomen in neodvisen način ter polno uživanja občutka dostojanstva in samospoštovanja (pomeni, ki so v osrčju KPI in priporočil Sveta Evrope; dostojanstvo in osebna avtonomija imata posebno mesto v sodni praksi Sodišča, še posebej v zvezi z 8. členom Konvencije v zvezi z 2. členom Prvega protokola št. 1). Ker se o teh točkah upravno sodišče ni izjavilo, ni v zadostni meri ocenilo pravičnega razmerja med pritožnikovim interesom in vsemi drugimi konkurenčnimi interesi.
Sklep: Kršitev (z večino glasov; 6 proti 1).
Člen 41: 10.000 evrov za nepremoženjsko škodo
Glej tudi:
- Çam proti Turčiji, 51500/08, Information Note 193
- Factsheet: Persons with disabilities and the ECHR
Full & Egal Universal Law Academy