Erdener - Turkey - 23497/05
Civilna odškodnina za razžalitev, naložena poslanki zaradi kritičnih komentarjev o medicinski oskrbi predsednika vlade: kršitev
Dejstva: pritožnica je bila v času dogodka poslanka stranke, ki jo je vodil predsednik turške vlade. V avgustu 2002 je nacionalni časnik objavil članek o zdravstvenem stanju predsednika vlade. Avtor članka je obravnaval razpravo dveh poslancev v parlamentu. Ena od obeh je bila tudi pritožnica, ki je med drugim rekla, da so zdravniki univerzitetne bolnišnice „ga skoraj pripeljali v smrt“. Rektorat univerze je vložil civilno tožbo proti obema parlamentarcema, torej tudi proti pritožnici, za plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime.
V juniju 2003, je bila pritožnica obsojena tudi na plačilo odškodnine, približno v znesku 1.200 evrov. Sodni senat je ugotovil, da je poslanka izrazila osebno mnenje in obtožila bolnišnico na podlagi lastnega zaključka in s tem posegla v njeno čast.
Pritožničine pritožbe proti navedeni odločbi so bile zavrnjene.
Pravo člen 10: obsodba pritožnice na plačilo odškodnine predstavlja poseg v njeno pravico do svobode izražanja, ki je določena z zakonom.
Pritožnica se je izrazila kot poslanka in tudi kot članica stranke predsednika vlade v zvezi z zadevo ki je splošnega značaja oz. v javnem interesu, ki je imela tudi močan medijski odmev, in ki je še posebnega pomena za pravico državljanov, da so obveščeni o zdravstvenem stanju predsednika vlade. Njene izjave so se dotikale predvsem informacij pridobljenih na podlagi govoric, ki so krožile dolgo časa v državnem parlamentu. Prav tako sporna izjava „da so ga skoraj pripeljali v smrt“, brana v kontekstu s spornimi izjavami, in kljub njenim polemičnim tonom, izhaja iz osebnega mnenja, s katerim kritizira način, na podlagi katerega je bil predsednik vlade zdravljen v univerzitetni bolnišnici. Upoštevajoč dokumente predložene s strani pritožnice pred domačimi sodnimi oblastmi, mnenje temelji na dejstvih, ki so zadostna in ki so bila predstavljena v tesni povezavi s konkretnimi okoliščinami. Še več - sodni senat ni upošteval načina, s katerim je pritožnica zatrjevala okoliščine. Dejansko se nanašajo na zasebni pogovor in prav nič v zbrani dokumentaciji oz. spisu ne nakazuje, da bi pritožnica imela namen javno voditi žaljivo kampanjo proti bolnišnici.
Senat prve stopnje je ocenjeval sporni izraz, vendar ga je iztrgal iz konteksta ter zaključil, da sporne besede same po sebi predstavljajo poseg pritožnice v čast in dobro ime univerze. Torej takšen izraz bi po mnenju sodišča moral biti nadomeščen v kontekstu vseh okoliščin primera. Iz enakih razlogov se Sodišče ne strinja z argumentom senata, da uporaba izraza „sama po sebi“ predstavlja poseg v čast in dobro ime univerze. Prav tako ni bila zagotovljeno pravično sorazmerje med potrebo po varstvu pravice pritožnice do svobode govora in pravico do časti in dobrega imena univerze. Tudi če bi šteli, da so razlogi senata zadostovali kot primerni za utemeljitev civilne obsodbe pritožnice, pa niso zadostovali za utemeljitev posega v pritožničino pravico do svobode govora.
In končno čeprav višina odškodnine, na katero je bila obsojena pritožnica, ni zelo visoka, sporno kaznovanje nedvomno ni imelo odklonilnega učinka na svobodo javne razprave o vprašanjih, ki so tudi družbenem interesu.
Obsodba pritožnice za razžalitev je ugotovljena kot poseg, ki je nesorazmeren v izvrševanju pravice do svobode govora, kot poseg, ki ni nujen v demokratični družbi v smislu 10. člena Konvencije.
Zaključek: kršitev (soglasno)
Člen 41: 7.500 evrov za nepremoženjsko škodo, 2.340 evrov za premoženjsko škodo.
Full & Egal Universal Law Academy