E. S. - Austria - 38450/12
Kazenska obsodba in denarno kaznovanje za izjave, ki so preroka Mohameda obdolževale pedofilije - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnica je vodila seminarje o osnovnih informacijah o islamu, ki jih je organiziralo desno krilo svobodnjakov preko svojega izobraževalnega inštituta. Na enem od takih seminarjev, ko je bila obravnavana sklenitev zakonske zveze Mohameda in tedaj šestletne Ajše, s konzumacijo, ko je bila deklica stara 9 let, je pritožnica med drugim izjavila: „Mohamed je to rad počel z otroki.“, „Zadeva z Ajšo in seks z otroki.“ in „56-letnik in 6-letnica? Kako se že temu reče? Dajte mi en primer? Kako bi rekli temu, če ne pedofilija?“.
Leta 2011 je bila pritožnica zaradi teh izjav obsojena za kaznivo dejanje zaničevanja verskih prepričanj po 188. členu kazenskega zakonika. Obsojena je bila na plačilo denarne kazni 480 €, v primeru neplačila pa bi bila denarna kazen nadomeščena s 60 dni zapora. Sodišča so razlikovala med pojmoma otroških porok in pedofilijo. Po njihovi oceni je pritožnica, ko je Mohameda obdolžila pedofilije, sledila zgolj cilju, da ga žali, saj ni navedla nobenih dokazov, da bi bil njegov primarni spolni interes do Ajše utemeljen na dejstvu, da še ni dosegla pubertete ali da bi bile druge njegove žene ali priležnice podobno mlade. Predvsem pritožnica ni omenila, da je zakon z Ajšo trajal vse do prerokove smrti, ko je bila stara že 18 let in je že dosegla oz. presegla puberteto.
Pravo:
Člen 10:
Izpodbijana obsodba je bila utemeljena na podlagi zakona, zasledovala je legitimen cilj, da se prepreči nered tako, da se zaščitijo verski mir in verski občutki, kar ustreza varstvu pravic tretjih v pomenu drugega odstavka 10. člena Konvencije.
Glede na posebno občutljivost obravnavane zadeve Sodišče domačim oblastem priznava zelo široko polje proste presoje, saj so ravno domače oblasti v bistveno boljšem položaju, da ocenijo, katere izjave bi v njihovi državi lahko ogrozile versko strpnost.
Seminarji, na enem od katerih je prišlo do spornih izjav, so bili oglaševani v širši javnosti preko interneta in letakov, ki jih je odposlal vodja desnega krila svobodnjakov in so bili naslovljeni zlasti na mlajše volivce in hvaljeni kot vrhunski seminarji v okviru paketa brezplačnega izobraževanja. Naslov seminarja je delno zavajujoče dajal vtis, da bodo ponujene objektivne informacije o islamu. Udeležba je bila omogočena vsakomur, ki je bil zainteresiran, zato pritožnica ni mogla računati s tem, da bodo udeleženci le ljudje z enakim mišljenjem, kot ga ima sama, pač pa bi morala računati s tem, da bodo med publiko tudi ljudje, ki jih bodo njene izjave prizadele, užalile.
Pritožničine izjave so takšne narave, da bi lahko povzročile utemeljeno prizadetost, saj niso bile podane v objektivnem slogu, ki bi prispeval v debati v javnem interesu, pač pa so bile lahko razumljene le kot poskus, Mohameda prikazati kot subjekt, ki ni vreden čaščenja. Pritožnica je sebe predstavila kot strokovnjakinjo na področju islamske doktrine, ki je že vodila mnogo tovrstnih seminarjev, ravno zato pa bi se morala zavedati, da njene delno tudi neresnične izjave lahko utemeljeno užalijo druge ljudi. Predstavljanje versko čaščenih oseb na provokativen način, ki bi lahko prizadel verska čustva pripadnikov te religije, lahko štejemo kot zlonamerno kršitev verske tolerance, ki predstavlja enega temeljev demokratične družbe.
Pritožnica je Mohamedu pripisala, da je pedofilija njegova glavna spolna izbira, ob tem pa publike ni na nevtralen način seznanila z zgodovinskim ozadjem, kar je v končni fazi onemogočilo resno debato o tej temi, s tem pa je bila vrednostna sodba premalo oprta na dejstveno podlago. Tudi če bi izjave šteli kot izjave o dejstvih, pa pritožnica za njih ni predložila nobenih dokazov. Glede na pritožničin argument, da bi nekaj posamičnih izjav moralo biti dopustnih znotraj živahne razprave, Sodišče odgovarja, da ni združljivo z 10. členom Konvencije, da bi se inkriminirajoče izjave zapakirale v sicer sprejemljivo izražanje mnenja in iz tega sklepati, da bi ta „ovoj“ zmanjšal ostrino izjav, ki same po sebi presegajo dopustne meje svobode izražanja. Pritožnica nima prav, ko meni, da se tolerirajo nedopustni napadi na versko skupino, pa čerav temeljijo na neresničnih dejstvih. Prav nasprotno, Sodišče je že odločilo, da tiste izjave, ki temeljijo na očitno neresničnih dejstvih, ne uživajo zaščite po 10. členu.
Glede sorazmernosti sankcije Sodišče ocenjuje, da je bila pritožnici izrečena zmerna oz. nizka denarna kazen (zgolj 480 €), skupaj za tri izjave, čeprav zakon predpisuje kazen do 6 mesecev zapora. Dosojena kazen je tako na spodnji meji kaznovanja. Kazenska sankcija tako ni bila nesorazmerna.
Domača sodišča so v celoti ocenila pritožničine izjave v širšem družbenem kontekstu in skrbno pretehtala razmerje med njeno svobodo izražanja in pravicami tretjih do zaščite njihovih verskih čustev, pri čemer so ohranila nivo verske svobode in tolerance v Avstriji. Sodišča so presojala, do kod seže meja dopustne kritike verske doktrine, in kje se prelevi v zaničevanje, pri čemer so ocenila, da so pritožničine izjave povzročile upravičeno užaljenost muslimanov. Poleg tega izjave niso bile izražene na nevtralen način, s ciljem prispevati k javni debati o otroških porokah, ampak so mejile na posploševanje brez dejstvene podlage. Ker so bile izjave ocenjene kot takšne, ki so prešle meje dopustne objektivne razprave, in jih je domače sodišče opredelilo kot zlonameren napad na preroka islama, kar bi lahko vzbudilo predsodke in ogrozilo versko toleranco in mir, so izjave pomenile konkretizacijo elementov vzbujanja verske nestrpnosti. Pri tem so domača sodišča za svojo odločitev ponudila dovolj pravno odločilnih razlogov in niso prestopila široke meje prostega polja presoje. Poseg v pritožničino svobodo izražanja po 10. členu Konvencije je bil ustrezen glede na močno družbeno potrebo in je bil sorazmeren glede na legitimni cilj, ki ga kriminalizacija tovrstnih dejanj zasleduje.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
Glej tudi:
- Otto-Preminger-Institut v. Austria, 13470/87
- Wingrove v. the United Kingdom, 17419/90
- İ. A. v. Turkey, 42571/98, Information Note 78
- Giniewski v. France, 64016/00, Information Note 82
Full & Egal Universal Law Academy