Fourkiotis - Greece - 74758/11
Spoštovanje družinskega življenja (pozitivna obveznost)
Nezadostnost in neprimernost ukrepov, ki jih je sprejela država, da bi zagotovila očetovo pravico do stikov z otrokom po sodni odločbi (izvrševanje stikov) - kršitev
Dejstva:
Februarja 2011 je bila izdana sodna odločba, ki se nanaša na dodelitev začasnega varstva dveh otrok materi, pritožniku, očetu otrok, pa priznava pravico do stikov. Ker mati pritožniku onemogoča stike z otroki, se določijo sankcije za primer onemogočanja stikov. Vendar tudi kazen odvzema svobode in denarne kazni niso odvrnile matere otrok od oviranja pritožnika do izvrševanja stikov z otrokoma ob določenih dnevih. Pritožnik izpostavlja tudi neodzivnost pristojnih oblasti, da se mu zagotovi pravica do obiskov otrok, kot tudi zavrnitev pooblaščencev otrok, da mu pridobijo kopije psiholoških poročil in preiskav, opravljenih s strani socialnih služb.
Pravo:
Člen 8: pooblaščenec ni upošteval, da pritožnik ni imel možnosti kontaktirati s svojimi otroki več mesecev in da ta okoliščina že ima in bo še naprej imela določeno vlogo pri odklanjanju pritožnika s strani otrok. Nobena mediacija niti nobena druga procesna oblika zbliževanja otrok z očetom ni bila uvedena, da bi pomagala pritožniku in otrokom vzpostaviti družinski odnos.
Pritožnik je vložil več tožb in pritožb pred sodnim senatom sodišča prve stopnje, vendar so bili postopki razveljavljeni na podlagi zahteve pritožnika, ki je izjavil, da ne želi videti matere otrok, ki je bila kaznovana z denarno kaznijo in tudi z odvzemom prostosti.
Sodišče sicer upošteva, da omenjeni sodni ukrepi niso nujno vedno ustrezni glede na okoliščine konkretne zadeve. Zato ne more v pritožnikovo škodo šteti, da se ni odločil, da bo še naprej vlagal tožbe in pritožbe proti materi otrok. Ukrepi v zadevah, ki se nanašajo na pravice do varstva in stikov z otroki - kot je odvzem prostosti staršu - morajo biti izjemni in ne smejo biti uporabljeni, dokler druga sredstva niso bila izčrpana. Sodne oblasti v konkretnem primeru niso izpolnile svoje dolžnosti izdajati hitre in praktične ukrepe, ki bi zagotovili vsem vpletenim najboljše možno sodelovanje, upoštevajoč pri tem največjo korist otrok, ki je tudi v tem, da se prepreči tako razvodenitev, kot tudi razdrtje ali preprečevanje vzpostavljanja odnosov z očetom otrok. Oblasti so opustile nadzor pri izvrševanju sodbe, ki je vzpostavila pravico očeta do obiskov svojih otrok. V zvezi s poizvedbami oz. preiskavo socialne službe, odrejene s strani pooblaščenca mladoletnih oseb, ki se je raztegnila na obdobje petih mesecev, razen vabila pritožniku v marcu 2011 prav noben drug ukrep ni bil uveden s strani domačih oblasti. Tudi omenjeni raziskava in pet poročil niso povzročili uvedbe kakšnega konkretnega ukrepa. Pismo pritožnika (septembra 2011) pooblaščencu pred kasacijskim sodiščem, v katerem se je pritoževal glede neaktivnosti pooblaščenca mladoletnih otrok, prav tako ni doživelo kakšnega odgovora. Oblasti dejansko niso uredile sporne situacije navkljub izdani sodbi iz februarja 2011. Torej vse omenjeno obdobje so bili pritožniku zaradi ravnanja matere onemogočeni stiki z otroci.
Otroci tudi niso mogli izkoristiti psihološke pomoči za vzdrževanje in poskus izboljšanja odnosov s svojim očetom. Tudi če oviro v stikih pritožnika s svojimi otroci predstavlja predvsem nezadostno materino sodelovanja, to ne odvezuje pristojnih oblasti, da odredijo vsa razpoložljiva sredstva, ki bi omogočila vzdrževanje družinskih odnosov.
V zvezi z zavrnitvijo domačih oblasti, izročiti pritožniku poročila, ki jih je pripravil pedopsihiater, je treba poudariti, da je za starše zelo pomembno, da jim je vselej omogočeno, da predstavijo svoje argumente, ki jim dovoljujejo vzdrževati stike s svojimi otroki, in da so seznanjeni s poročili psihiatrov, izdelanimi v zadevah, ki se nanašajo na stike staršev z njihovimi otroki. Torej tudi noben ukrep ni bil storjen s strani pooblaščenca mladoletnih otrok v smeri izdelave poročil, katerih vsebina bi pokazala nujnost psihološke podpore, ki bi se morala nanašati na vse člane pritožnikove družine.
Sodišče ne more očitati pritožniku, da ni še naprej uveljavljal civilne tožbe ali kazenske pritožbe, ki bi dovolile oblastem uporabiti ukrepe proti materi, tako denarne kazni kot tudi kazen zapora. Čeprav so bile oblasti v celoti seznanjene z materinim nasprotovanjem pravici do obiskov pritožnika svojih otrok, niso uvedle nobenega ukrepa in so se zadovoljile z nastalo situacijo. Zato mora Sodišče izpostaviti pasivnost pooblaščenca mladoletnih otrok v smeri vzpostavitve komunikacije oz. izročanja poročil socialne službe, kot tudi njegovo zavrnitev poslati pritožniku svoja poročila, ki bi mu omogočila vzpostavitev konkretnega sodelovanja s pedopsihiatri.
Prav tako so domače oblasti opustile aktivnosti, ki so se lahko od njih razumno pričakovale, da bi izpolnile svoje pozitivne obveznosti uresničiti ustrezne ukrepe, ki bi omogočile eventualno povezanost pritožnika s svojimi otroki in mu zavarovale pravico do spoštovanja družinskega življenja.
Sklep:
Sodišče je soglasno ugotovilo kršitev in po 41. členu Konvencije prisodilo 7.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Full & Egal Universal Law Academy