Fröhlich - Germany - 16112/15
Spoštovanje zasebnosti
Zavrnitev predloga za vzpostavitev stikov med potencialnim očetom in otrokom ter zavrnitev obveznosti staršev, da potencialnemu očetu nudijo informacije o otrokovih osebnih okoliščinah - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnik je bil v zvezi z X, poročeno žensko, ki je živela s svojim možem, s katerim je imela šest otrok. Leta 2006 je ponovno zanosila, o čemer je seznanila pritožnika. Oktobra 2006 je rodila hčerko, kmalu po porodu pa je zvezo s pritožnikom prekinila. X in njen mož, ki ga pravo šteje za očeta, sta večkrat zavrnila pritožnikove pobude, da bi z otrokom imel stike. Prerekala sta njegovo biološko očetovstvo, hkrati pa nista pristala na test očetovstva. Pritožnik je sprožil več različnih postopkov za ugotovitev očetovstva, za opravo testov in za pridobitev skupnega skrbništva. Domača sodišča so vse njegove zahteve zavrnila.
Pravo:
Člen 8
a) glede zavrnitve pravice do stikov z otrokom:
Odločitev pritožbenega sodišča, da pritožniku ne prizna pravice do stikov, posega v pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Odločitev ima pravno podlago v nacionalnem pravu in je bila sprejeta s ciljem, da se zaščiti pravice in svoboščine otroka. Pri odločanju o tem, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi, je bilo treba upoštevati, da pritožnik po veljavnem nemškem pravu ni imel pravice do stikov z otrokom, saj ga pravo ni štelo za otrokovega očeta, niti ni bil za otroka kakorkoli odgovoren. Glede utemeljevanja pravice do stikov na zatrjevanem biološkem očetovstvu je pritožbeno sodišče ob upoštevanju izhodišč Sodišča v zadevah Anayo in Schneider ocenilo, da bi bilo ugotavljanje biološkega očetovstva otroka proti volji „pravnih“ staršev v nasprotju s koristmi otroka. Vendar pa je pritožbeno sodišče to vprašanje (ugotavljanja biološkega očetovstva) pustilo odprto, saj ni bilo odločilnega pomena glede odločitve o pravici do stikov - slednji bi bili glede na globoko konflikten odnos med pritožnikom in otrokovima „pravnima“ staršema tako ali tako v otrokovo škodo in glede na to, da ni bilo mogoče izključiti tveganja, da bi pritožnik hčerki povedal, da je njen biološki oče. Pritožbeno sodišče je tako za svojo odločitev podalo dovolj prepričljivih in relevantnih razlogov.
Glede postopka sprejemanja odločitve Sodišče ugotavlja, da je bil pritožnik osebno udeležen v postopkih in bil ustrezno strokovno zastopan. Pritožbeno sodišče je zaslišalo tako pritožnika, kot tudi otroka in njegova „pravna“ starša. Pri odločitvi, da stikov ne odobri, je sodišče upoštevalo celotno situacijo v družini in se pri tem oprlo tudi na obširno pisno izjavo otrokove skrbnice, izkušene psihologinje, ki je bila postavljena prav v tem postopku (guardian ad litem). Tako niso prisotni prav nobeni pokazatelji, da bi sodniki pritožbenega sodišča odločitev sprejeli na podlagi pavšalnih argumentov v korist s strani prava in družbe priznane družine (social family). Res je sicer, da je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožnikovo zahtevo, da se ugotovi njegovo očetovstvo, vendar pa sodišče tega postopka lahko ne odredi tudi v primeru, ko tako ali tako niso izpolnjeni nadaljnji pogoji za vzpostavitev stikov z otrokom. Po oceni Sodišča je bil pristop pritožbenega sodišča pravilen, razumen in je ponudil dovolj razlogov, zakaj se pritožnikovi zahtevi za vzpostavitev stikov ne ugodi, pri čemer so bili njegovi interesi dovolj varovani.
Sklep: Pritožba se ne dopusti, ker je očitno neutemeljena.
b) pritožba glede pridobitve informacij o otroku:
Odločitev, da se zavrne pritožnikova zahteva po pridobivanju informacij o otroku, pomeni poseg v njegovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Odločitev je bila sprejeta na podlagi določb Civilnega zakonika in z upoštevanjem interesov otroka in njegovih staršev. Ali je bil poseg nujen v demokratični družbi? V času sprejetja odločitve nemško pravo ni poznalo možnosti sodne presoje vprašanja, ali bi bil kakršenkoli odnos, vzpostavljen bodisi na podlagi stikov biološkega očeta in otroka bodisi na podlagi obveščanja biološkega očeta o otroku, v otrokovo največjo korist, kadar je pravo drugega moškega štelo za otrokovega očeta in obenem biološki oče ni nosil nikakršne odgovornosti za otroka. Vendar pa pritožbeno sodišče svoje odločitve, da zavrne zahtevo pritožnika po informacijah o otroku, ni utemeljilo na neobstoju zakonske podlage za tako pravico, pač pa zato, ker je ocenilo, da bi razjasnjevanje očetovstva kot predhodnega vprašanja v vsakem primeru ne bilo v otrokovo največjo korist, otrok namreč ni bil seznanjen s pritožnikovimi trditvami in zahtevami. Če bi bilo ugotovljeno pritožnikovo biološko očetovstvo, bi to dejstvo lahko uničilo otrokovo obstoječo družino, saj bi materin mož lahko izgubil zaupanje v svojo ženo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sicer bolj verjetno, da je otrokov biološki oče pritožnik, ne pa materin mož, in čeprav je materin mož sicer lahko dvomil, ali je otrok njegov, je s tem dvomom lahko živel in se z njim sprijaznil, na njegov odnos z otrokom pa ti dvomi niso vplivali. Pritožbeno sodišče je bilo prepričano, da če bi bilo biološko očetovstvo dokončno ugotovljeno proti moževi volji, bi obstajala velika nevarnost, da bi zakonska zveza razpadla, kar bi vodilo v razpad družini in bi tudi otrok izgubil primarno družino in odnose. Ta sklep izvira iz temeljite analize o otrokovi integraciji v družino, v kateri se punčka počuti zaščitno in varno, v kateri materin mož dobro opravlja očetovsko funkcijo, ob upoštevanju preteklih težav in krize med zakoncema, kar je bilo povezano s pritožnikovim odnosom z materjo otroka. Ob zavedanju pomembnosti vprašanja očetovstva za otroka v prihodnosti je pritožbeno sodišče razsodilo, da za sedaj, v tem trenutku, ne bi bilo v največjo korist šestletnega otroka, da bi se ga seznanilo z odprtim vprašanjem očetovstva.
Glede procesnih vprašanj je Sodišče poudarilo, da je pritožbeno sodišče ustno zaslišalo otroka, čeprav je temu nasprotovala otrokova skrbnica ad litem. Čeprav se je slednja v pisni izjavi opredelila le glede vprašanja koristnosti morebitnih stikov, je sodišče iz izjave razbralo tudi vse relevantne okoliščine glede razmer, v katerih otrok biva in odrašča. Odločitev je torej temeljila na zaščiti največje koristi otroka. Drži, da se pritožbeno sodišče ni specifično opredelilo glede pravice do informacij. Natančneje, nobenega tehtanja ni opravilo glede vprašanja, ali bi dolžnost pritožniku zagotoviti informacije o otroku imela kakšen pomemben vpliv na pravico zakoncev do spoštovanja družinskega življenja. V opisanih specifičnih okoliščinah tega primera Sodišče sprejema argumentacijo pritožbenega sodišča, ki temelji na negativnih posledicah, ki bi jih v primeru ugotavljanja očetovstva kot nujnega pogoja za odobritev pravice oz. dostopa do informacij o otroku, utrpela pritožnikova domnevna hči.
Sklepno Sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče ponudilo dovolj razlogov za zavrnitev zahtevka, s katerim je pritožnik od otrokovih staršev terjal informacije o hčerki in obenem pritožniku zagotovilo ustrezno varstvo njegovih interesov.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
Glej tudi:
- Anayo v. Germany, 20578/07
- Schneider v. Germany, 17080/07, Information Note 144
Full & Egal Universal Law Academy