Guberina - Croatia - 23682/13
Neupoštevanje potreb gibalno oviranega otroka v postopku ugotavljanja premoženjskega stanja očeta takega otroka v zvezi z davčno oprostitvijo glede plačila prometnega davka za nakup otroku prilagojene nepremičnine - kršitev
Pritožnik živi skupaj s svojim težko prizadetim otrokom in zanj skrbi. Da bi otroku priskrbela boljše in bolje prilagojeno bivalno okolje, je družina prodala stanovanje v tretjem nadstropju (brez dvigala) in kupila hišo. Pritožnik je zaprosil za taksno oprostitev na prometni davek, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena, ker naj bi prejšnje stanovanje zadovoljevalo potrebe družine.
Pritožnik trdi, da je bil način uporabe davčne zakonodaje v njegovi situaciji diskriminatoren glede na omejitve njegovega otroka.
a) Pojem „druge okoliščine“ iz 14. člena Konvencije se lahko nanašajo tudi na nekoga, ki ni pritožnik in se domet 14. člen razteza tudi na situacije, ko je bil posameznik neugodno obravnavan zaradi statusa ali zaščitenih lastnosti druge osebe, kakršna je tudi pritožnikova.
b) opustitev dolžnosti, da se različne osebe obravnava različno:
NI dvoma, da pritožnikov prejšnje stanovanje v tretjem nadstropju stavbe brez dvigala ni zagotavljalo sinove mobilnosti in posledično je bil zato ogrožen njegov razvoj in možnost, da bi svoje sposobnosti razvil do maksimuma. Pritožnikova menjava stanovanja za hišo, ki je bolje opremljena, se od siceršnjih menjav nepremičnin zaradi večjega udobja loči po tem, da za potrebe njegovega sina ne zadošča enak standard opremljenosti kot za ljudi brez gibalnih omejitev. V njegovem primeru pomeni pojem osnovne opremljenosti tudi to, da bi stanovanje v bloku moralo imeti dvigalo. Ko je davčni organ in nato sodišče pritožnika izločil iz kroga upravičencev za davčno oprostitev, v postopku niso upoštevali specifične dejanske situacije v zvezi z vprašanjem, kaj za pritožnikovo družino pomeni osnovna infrastrukturna in tehnična opremljenost stanovanja.
c) Odgovor tožene države, da davčna zakonodaja ne dopušča diskrecije ali razlage, Sodišča ne prepriča. Po njegovi oceni je zakonodaja oblikovana z generalnimi klavzulami, ki bi v kombinaciji s kavtelami drugih zakonov omogočali upoštevanje specifičnih potreb pritožnikove družine glede zapolnjevanja pravnega standarda osnovne opremljenosti stanovanja. Poleg tega je tožena država ratificirala tudi Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, s čimer je prevzela obveznost spoštovanja tam uveljavljenih principov: razumna namestitev, dostopnost in nediskriminacija oseb z omejitvami s ciljem njihove polne vključitve in enakega sodelovanja v vseh vidikih družbenega življenja. Domače oblasti teh nacionalnih in mednarodnih obveznosti v konkretnem postopku niso upoštevale. Način, na katerega je bila uporabljena domača zakonodaja, ni zadostila specifikam pritožnikovega primera (pritožnik ni bil deležen davčne oprostitve, ker je prejšnje stanovanje štelo za ustrezno po splošnih kriterijih, neupoštevaje omejitve pritožnikovega sina in zato pritožnik ni štel med premoženjsko ogrožene, za katere zakon dopušča davčno oprostitev).
Tožena država ni podala objektivnih in razumnih razlogov za neupoštevanje drugačnega položaja pritožnikove družine. Sodišče je zato ugotovilo kršitev in pritožniku dosodilo 5.000 € odškodnine za nepremoženjsko škodo, zahtevek za povrnitev premoženjske škode je bil zavrnjen.
Sodišče napotuje še na zadevi 34369/97, 9134/06 ter na Factsheet: Persons with disabilities and the ECHR
Full & Egal Universal Law Academy