Jansen - Norway - 2822/16
Spoštovanje družinskega življenja
Materi je bila odvzeta pravica do stikov z otrokom, ki je bil nameščen v rejniško družino, in sicer zaradi nevarnosti, da bo otrok ugrabljen - kršitev
Dejstva:
2011 je pritožnica, stara 19 let, rodila hčerko. V tem času je živela pri svoji družini, norveških Romih. Kmalu je pritožničin oče njo in dojenčico vrgel iz hiše, zato sta se naselili v družinski center, zavod z starše in otroke. Večkrat ste se selili iz zavoda nazaj k staršem in nazaj. Med enim od obiskov doma je ded zabodel sosednji par, za katerega je verjel, da sta pomagala pritožnici pri selitvi v zavod. Po tem incidentu se je pritožnica vrnila k staršem. Kmalu zatem je otroško skrbstvo zaprosilo za odločbo o skrbništvu nad dojenčico, skladno z domačo zakonodajo.
Junija 2012 je bil otrok nameščen v rejniško družino na skrivni lokaciji, pritožnici pa so bili omogočeni nadzorovani stiki enkrat tedensko po eno uro, in sicer zaradi nevarnosti, da bo otroka ugrabila. Čez nekaj mesecev je bil otrok nameščen v stalno rejniško družino, kjer živi še sedaj.
Decembra 2012 je bil izdan nov sklep o stikih, ki je obema staršema omogočal stike z otrokom štirikrat letno, po eno uro in pod nadzorom, pri čemer starša nista vedela, kje otrok sicer biva. Junija 2013 je sodišče izdalo sodbo, s katero je obema staršema odvzelo pravico do stikov z otrokom, saj je bila ogrožena korist otroka, ker je stalno grozila očitna nevarnost ugrabitve. Pritožnic take odločitve ni uspela spremeniti.
Pravo:
Člen 8: Sodišče se je oprlo na ugotovitve in dokazno oceno domačih sodišč, da je obstajal dejanski riziko, da bo otrok ugrabljen, in sicer zlasti s strani deda, vendar ne izključno. Ded je zaradi prepričanja, da sta pritožnici pomagala pri namestitvi v zavod, zabodel soseda; pritožnici je bilo rečeno, da je njen oče načrtoval, da jo bo odpeljal v tujino, tam ubil in vzel otroka; otrokov oče se je soočil z grožnjami, da ga bodo ubili, ko je skušal doseči priznanje očetovstva; rejniku pa je eden od članov družine sledil, verjetno z namenom, da bi ugotovili otrokovo bivališče. Sodišče tako nima nobene podlage, da bi dvomilo v ugotovitve domačega sodišča, ki je riziko opredelilo kot realnega v smislu domače sodne prakse. Sodišče je prav tako sprejelo ugotovitve domačega sodišča, da bi bile posledice ugrabitve otroka iz rejniške družine za otrokov razvoj uničujoče, saj bi bila po vsej verjetnosti izpostavljena zanemarjanju.
S postopkovnega vidika je pomembno, da je po tem, ko je bil decembra 2012 izdan sklep o namestitvi otroka v rejništvo, zadevo obravnavalo sodišče prve stopnje, dvakrat pritožbeno sodišče in nato še vrhovno sodišče (zadevo v celoti). Zahtevo za revizijo je obravnaval poseben senat vrhovnega sodišča. Senat pritožbenega sodišča so sestavljali trije profesionalni sodniki in dva porotnika, en laik in en psiholog. Tako ni utemeljen očitek o pomanjkanju strokovnosti odločitve. Pritožnica, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, je bila zastopana po odvetniku, lahko je bila navzoča pri izvajanju dokazov in je bila tudi sama zaslišana pred sodiščem prve stopnje in obakrat na pritožbeni instanci. Tako je bil torej postopek pred domačimi sodišči izčrpen in popoln, pri čemer je bila pritožnica vanj vključena v taki meri, da je lahko v polni meri uveljavljala svoje interese in predstavila svoj vidik.
Domača sodišča niso ugotavljala stanja le v trenutku, ko je bil otrok odvzet, pač pa so spremljala tudi nadaljnje dogajanje. Tako je pritožbeno sodišče opravilo temeljito oceno o pritožničinem razvoju in trenutnem stanju. Odločitvi je botrovalo veliko število dejavnikov, ne zgolj nevarnost ugrabitve, pač pa tudi ocena morebitnih posledic ugrabitve, znaki pretrpelega zanemarjanja na otroku, otrokova ranljivost in potrebe, otrokov interes, da pozna svoj romski izvor in romsko kulturo, pa tudi učinki, ki bi jih stiki imeli na rejnika ter pogoji v rejniški družini. Tako ni razlogov za dvom, da je domače sodišče opravilo poglobljeno raziskavo o okoliščinah primera, pri čemer je bilo vodilo odločitve varovanje največje koristi otroka.
Pritožbeno sodišče je ocenilo, da nevarnost za ugrabitev ne obstaja zgolj med morebitnim izvrševanjem stika, pač pa je ocenilo, da bi grožnja obstajala na splošno, če bi bila pritožničina družina seznanjena z identiteto rejnikov in lokacijo njihovega doma. Organizacija stikov bi zaradi tega lahko bila otežena, z vsakim stikom pa bi se povečevala nevarnost, da se bo razkrilo, kje otrok živi. Vendar pa ni bilo upoštevano, da je bilo vedno govora le o štirih stikih na leto, kar bi bistveno omejilo nevarnost razkritja otrokovega bivališča. Nadalje, izpodbijana odločitev vsebuje nevarnost, da se bodo družinske vezi med pritožnico in otrokom pretrgale. Pritožbeno sodišče ni nikjer izrecno omenilo, da se pritožnica z otrokom ni videla že več kot tri leta. Še več, odločitev pritožbenega sodišča se ni osredotočala na ponovno združitev matere z otrokom v bližnji prihodnosti, pač pa zgolj na nevarnost ugrabitve in njene morebitne negativne posledice. Obstaja nevarnost, da se bo otrok od matere popolnoma odtujil. Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča je bilo nujno upoštevati tudi dolgoročne učinke, ki bi jih trajna ločitev otroka od rodne matere lahko imela (glej mutatis mutandis Görgülü v. Germany). To je še bolj pomembno v konkretni situaciji, ko bi ločitev od matere lahko vodila tudi v izgubo otrokove romske identitete.
V celoti gledano Sodišče sodi, da domača sodišča niso v zadostni meri pretehtala in našla sorazmerja z upoštevanjem potencialno negativnih dolgoročnih učinkov izgube stikov med materjo in otrokom in z upoštevanjem pozitivnih dolžnosti domačih organov, da izvedejo ukrepe, ki bi lahko omogočili ponovno združitev družine, takoj ko bi bilo to razumno možno.
Sklep: Kršitev (soglasno).
Člen 41: 25.000 EUR za nepremoženjsko škodo
Glej tudi:
- Görgülü v. Germany, 74969/01 z dne 26. 2. 2004
Full & Egal Universal Law Academy