V zadevi Jatairways, A. D. Beograd proti Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) kot senat v sestavi:
Angelika Nußberger, predsednica,
Boštjan M. Zupančič,
Helena Jäderblom, sodnika,
in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi, zaprti za javnost, ki je bila 10. junija 2014,
izreka to sodbo, sprejeto navedenega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 10761/09) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 20. februarja 2009 vložila delniška družba Jatairways, A. D. Beograd s sedežem v Beogradu, Srbija ("družba pritožnica").
2. Pritožnico je zastopala njena pravna služba. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopala njena zastopnica.
3. Vlada je bila o pritožbi obveščena 5. junija 2013.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
4. Dne 4. decembra 1991 je sedeminštirideset nekdanjih zaposlenih pri družbi pritožnici po odpovedi delovnega razmerja proti njej sprožilo postopek pred Sodiščem združenega dela v Ljubljani.
5. Do 28. junija 1994, ko je konvencija začela veljati za Slovenijo, je sodišče opravilo eno glavno obravnavo.
6. Dne 8. julija 1998 je bila sklicana glavna obravnava, vendar Delovno in socialno sodišče v Ljubljani družbi pritožnici ni moglo vročiti sodnega poziva, ker je spremenila svoj naslov in o tem ni obvestila sodišča. Sodišče je zato odredilo, da se vsa nadaljnja pisanja sodišča družbi pritožnici vročajo z objavo na oglasni deski sodišča.
7. Dne 30. junija 1999 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani opravilo glavno obravnavo v odsotnosti družbe pritožnice in odločilo, da je bila odpoved delovnega razmerja tožnikom družbe pritožnice nezakonita, ter odredilo, da mora družba pritožnica tožnikom priznati pravice iz delovnega razmerja in jim izplačati neizplačane plače. Odločitev je bila družbi pritožnici vročena dne 27. oktobra 1999, po diplomatski poti. Družba pritožnica se je zoper odločitev pritožila.
8. Dne 17. januarja 2001 je Višje delovno in socialno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi, v preostalem delu pa odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.
9. V ponovljenem postopku so bila pisanja sodišča najprej vročena družbi pritožnici, kasneje je družba pritožnica pooblastila slovenskega odvetnika M. J. za zastopanje v postopku.
10. Dne 17. decembra 2004 je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo in odločilo, da bo o zahtevi dvaindvajsetih tožnikov odločalo ločeno od preostalega zahtevka. Istega dne je odločilo o zahtevku preostalih tožnikov in ugodilo njihovim zahtevkom za izplačilo neizplačanih plač. Družba pritožnica se je pritožila.
11. Dne 15. marca 2005 je Višje sodišče zahtevalo, da zastopnik družbe pritožnice predloži pooblastilo za zastopanje.
12. Dne 31. maja 2005 so tožniki vložili predlog za izdajo začasne odredbe.
13. Dne 8. junija 2005 je sodišče izdalo zahtevano začasno odredbo.
14. Dne 20. junija 2005 je družba pritožnica vložila ugovor zoper začasno odredbo.
15. Sodišče je 18. julija 2005 zavrnilo ugovor družbe pritožnice. Družba pritožnica se je pritožila.
16. Višje delovno in socialno sodišče je 14. oktobra 2005 razveljavilo sklep z dne 18. julija 2005 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.
17. Dne 22. oktobra 2005 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ponovno zavrnilo ugovor družbe pritožnice zoper začasno odredbo. Družba pritožnica se je pritožila.
18. Dne 15. decembra 2005 je Višje delovno in socialno sodišče ugodilo pritožbi družbe pritožnice, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 8. junija 2005 in zavrnilo predlog za začasno odredbo tožnikov.
19. Dne 9. novembra 2006 je Višje delovno in socialno sodišče delno ugodilo pritožbi družbe pritožnice proti sklepu z dne 17. decembra 2004 in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo obresti ter zavrnilo preostali del pritožbe. Družba pritožnica in tožniki vložijo revizijo.
20. Dne 6. februarja 2007 je sodišče družbo pritožnico opomnilo k plačilu sodne takse za vloženo revizijo.
21. Dne 28. februarja 2007 je sodišče družbo pritožnico opomnilo k plačilu sodne takse za odgovor na revizijo, ki so jo vložili tožniki.
22. Dne 25. februarja 2008 je Vrhovno sodišče zavrnilo obe reviziji in potrdilo odločitev Višjega sodišča. Družba pritožnica je vložila ustavno pritožbo.
23. Dne 14. aprila 2008 je sodišče družbo pritožnico ponovno opomnilo k plačilo neplačanih sodnih taks.
24. Dne 7. julija 2008 je Ustavno sodišče zavrglo ustavno pritožbo družbe pritožnice. Sklep je bil njenemu zastopniku vročen 20. avgusta 2008.
II. UPOŠTEVANA DOMAČA ZAKONODAJA
25. Za upoštevano domačo zakonodajo glej sodbe Robert Lesjak proti Sloveniji (št. 33946/03, 21. julij 2009); Tomažič proti Sloveniji (št. 38350/02, 13. december 2007) in Lukenda proti Sloveniji (št. 23032/02, ESČP 2005-X).
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE
26. Družba pritožnica se je pritožila, da trajanje postopka ni bilo v skladu z zahtevo po "razumnem roku" iz prvega odstavka 6. člena konvencije, ki se glasi:
"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče."
27. Družba pritožnica se je tudi pritožila, da so bila razpoložljiva pravna sredstva pri predolgotrajnih postopkih v Sloveniji neučinkovita. 13. člen konvencije se glasi:
"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
A. Sprejemljivost
28. Vlada je zatrjevala neizčrpanje notranjih pravnih sredstev, sklicujoč se na pravna sredstva, določena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/06, v nadaljnjem besedilu: zakon iz leta 2006), in na odškodninski zahtevek zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku po 26. členu Ustave.
29. Sodišče najprej ugotavlja, da je bil postopek v tej zadevi pravnomočno končan pred 1. januarjem 2007, torej pred uveljavitvijo zakona iz leta 2006, in se je nato nadaljeval pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem. Glede na takrat veljavni zakon iz leta 2006 (glej nasprotno Žurej proti Sloveniji, (skl.), št. 10386/03, 16. marec 2010, 17. odstavek) družbi pritožnici niso bila zagotovljena učinkovita pravna sredstva za zamude, ki so nastale v postopku (glej smiselno Robert Lesjak proti Sloveniji, navedeno zgoraj, 40.–53. odstavek, in Tomažič proti Sloveniji, navedeno zgoraj, 41.–45. odstavek).
30. Sodišče nato opozarja, da je v zadevi Lukenda proti Sloveniji (št. 23032/02, 47.–71. odstavek, ESČP 2005-X) ugotovilo, da je bil odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave neučinkovit. Sodišče ne vidi razloga, da bi v tej zadevi sklenilo drugače.
31. Ugovor vlade o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev je torej treba zavrniti.
32. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena po točki a tretjega odstavka 35. člena konvencije. Ni nesprejemljiva niti iz katerih koli drugih razlogov. Torej jo je treba razglasiti za sprejemljivo.
B. Utemeljenost
1. 6. člen
33. Sodišče znova poudarja, da je treba razumno trajanje postopka presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na naslednja merila: zapletenost zadeve, ravnanje pritožnika in zadevnih organov, pa tudi glede na pomen zadeve za pritožnika v sporu (med številnimi drugimi zadevami glej Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, 43. odstavek, ESČP 2000-VII). Sodišče nadalje poudarja, da je pri delovnih sporih potrebna posebna skrbnost (glej Ruotolo proti Italiji, sodba z dne 27. februarja 1992, serija A, št. 230-D, str. 39, 17. odstavek; Bauer proti Sloveniji, št. 75402/01, 19. odstavek, 9. marec 2006).
34. Ugotavlja, da se je obdobje, ki ga je treba upoštevati, začelo 28. junija 1994, ko je konvencija začela veljati za Slovenijo, in končalo 20. avgusta 2008, ko je bil družbi pritožnici vročen sklep Ustavnega sodišča. Postopek je torej trajal štirinajst let in dva meseca na štirih stopnjah.
35. Pri presoji razumnosti časovnega obdobja, ki je preteklo od začetka veljavnosti konvencije za Slovenijo, je treba upoštevati takratno stanje postopka. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da je takrat postopek potekal že dve leti in sedem mesecev in da je sodišče do takrat opravilo eno glavno obravnavo.
36. Glede zapletenosti zadeve Sodišče ugotavlja, da je zadeva do določene mere zapletena zaradi velikega števila tožnikov. Vendar ne sprejema trditve vlade, da bi bilo zgolj zato, ker je sodišče moralo za odločitev o odškodninskem zahtevku pridobiti izvedensko mnenje, postopek treba šteti za posebno zapleten.
37. Sodišče je ob pregledu ravnanja družbe pritožnice ugotovilo, da sodišča ni obvestila o spremembi naslova in da je bilo treba zato glavno obravnavo, razpisano za 8. julij 1998, preložiti, kar je škodljivo vplivalo na postopek. Po drugi strani Sodišče ugotavlja, da glede na kronologijo postopka vročanje pisanj sodišča po diplomatski poti neposredno družbi pritožnici, ki več let ni pooblastila slovenskega odvetnika za svojega zastopnika v postopku, ni imelo pomembnega vpliva na trajanje postopka. Tudi ni videti, da bi nepravočasno plačilo sodnih taks družbe pritožnice zavleklo postopek, saj Vrhovnemu sodišču ni preprečilo odločanja o zadevi.
38. Čeprav je k nekaterim zamudam morda prispevala tudi družba pritožnica, Sodišče ne more spregledati dejstva, da je v obdobju pristojnosti Sodišča ratione temporis prvostopenjsko sodišče za izrek sodbe potrebovalo še pet let po tem, ko je postopek že tekel več kot dve leti. Sodišče nadalje ugotavlja, da je prišlo do precejšnjega obdobja neaktivnosti v času trajanja postopka med začetkom veljavnosti konvencije za Slovenijo in pomladjo 1998, ko je sodišče poskušalo razpisati glavno obravnavo. Sodišče tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po prvi delni razveljavitvi zadeve s strani sodišča druge stopnje januarja 2001, potrebovalo skoraj štiri leta, da je odločilo v zadevi.
39. Sodišče ob upoštevanju vsega navedenega in svoje sodne prakse (glej Jazbec proti Sloveniji, št. 31489/02, 64.–69. odstavek, 14. december 2006, in Fortunat proti Sloveniji, št. 42977/04, 42.–47. odstavek, 18. april 2013) meni, da so postopki za obravnavano zadevo trajali predolgo in zahteva za "razumni rok" ni bila izpolnjena.
Zato je bil kršen prvi odstavek 6. člena.
2. 13. člen
Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi organi za domnevno kršitev zahteve iz prvega odstavka 6. člena, po katerem mora biti zadeva obravnavana v razumnem roku (glej Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, 156. odstavek, ESČP 2000-XI). Sodišče glede na svoje zgornje ugotovitve (glej 29.–31. odstavek) meni, da je bil v tej zadevi kršen 13. člen, saj v domači zakonodaji ni bilo pravnega sredstva, s katerim bi lahko družba pritožnica dosegla odločitev sodišča, ki bi potrdila njeno pravico do obravnave zadeve v razumnem roku, kakor je določeno v prvem odstavku 6. člena.
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
40. 41. člen konvencije določa:
"Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje."
A. Škoda
41. Družba pritožnica je zahtevala 14.710,20 EUR za premoženjsko škodo, ki so stroški družbe pritožnice v domačem postopku.
42. Vlada je zahtevek izpodbijala.
43. Sodišče ne vidi vzročne povezave med ugotovljeno kršitvijo in zatrjevano premoženjsko škodo, zato ta zahtevek zavrača.
B. Stroški in izdatki
44. Družba pritožnica je zahtevala tudi 596,20 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali v postopku pred Sodiščem.
45. Vlada je zahtevek izpodbijala.
46. Sodišče ob upoštevanju razpoložljivih dokumentov in svoje sodne prakse meni, da je upravičeno priznati celotni znesek, ki ga družba pritožnica zahteva za stroške, nastale v postopku pred Sodiščem.
C. Zamudne obresti
47. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, da je pritožba sprejemljiva;
2. razsoja, da sta bila kršena prvi odstavek 6. člena in 13. člen konvencije;
3. razsoja,
(a) da mora tožena država v treh mesecih družbi pritožnici plačati 596,20 EUR (petsto šestindevetdeset evrov in dvajset centov) za stroške in izdatke in morebitni davek, obračunan pritožniku;
(b) da se za navedeni znesek od dneva poteka treh mesecev do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji mejne posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, za vse zamujeno obdobje z dodanimi tremi odstotnimi točkami;
4. zavrača preostali del zahtevka družbe pritožnice za pravično zadoščenje.
Sestavljeno v angleškem jeziku in 3. julija 2014 poslano v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.
Stephen Phillips Angelika Nußberger
namestnik sodnega tajnika predsednica
Full & Egal Universal Law Academy