Kahn - Germany - 16313/10
Nekaznovanje izdajatelja zaradi kršitve prepovedi objave fotografij - ni kršitve
Dejstva - pritožnika sta otroka nekdanjega vratarja nemške nogometne reprezentance. Zaradi objave več fotografij v reviji sta naslovila tožbo na regionalno sodišče, ki je v sodbah januarja 2005 ugotovilo kršitev njune pravice do podobe in prepovedalo nadaljnje publiciranje fotografij, ki ju prikazuje v trpečem razpoloženju, pod pretnjo strogih kazenskih sankcij. V letu 2007 je potem, ko je izdajatelj časopisa objavil druge fotografije kljub omenjeni prepovedi, sodni senat odredil plačilo denarne sankcije v višini 5.000, 7.500 in 15.000 evrov.
V decembru 2007 sta pritožnika zahtevala, da sodišče kaznuje izdajatelja s plačilom najmanj 40.000 evrov denarne odškodnine. V juliju 2008 je regionalno sodišče ugodilo zahtevi pritožnikov. V novembru 2008 je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbe, ni pa dovolilo ničnostne pritožbe. Razsodilo je, da ne obstajajo pogoji za plačilo denarne odškodnine, ker je sodišče že razglasilo prepoved objavljanja fotografij v celoti in na tej podlagi lahko pritožnika zahtevata izvršitev kazni. Pravica do denarne odškodnine ima subsidiaren značaj in je ni treba ponovno določiti v primerih, ko obstaja druga možnost, da se zavarujejo osebne pravice. Med drugim Zakon o pravdnem postopku predvideva omejitve plačil do 250.000 evrov ter dolžniški zapor do dveh let, prav tako pa imata pritožnika možnost varstvenih sredstev, ki so učinkovita zoper bodoče kršitve njune pravice do podobe.
Pritožbe pritožnikov pred zveznim sodiščem in ustavnim sodiščem niso bile uspešne.
Kar zadeva pravo - člen 8. Vprašanje, ki se zastavlja, ni ugotoviti ali sta pritožnika uživala varstvo proti posegom v njuno pravico do spoštovanja zasebnega življenja, temveč ali je bilo v luči 8. člena Konvencije varstvo (možnost, da se doseže ustrezne sankcije proti izdajatelju) zadostno, oziroma še drugače rečeno - ali je zgolj določitev kazenske odškodnine imela značaj zagotoviti pritožnikom zadostno varstvo proti posegom v pravico do spoštovanja njunega zasebnega življenja.
Kazen se je z vsakim novim posegom zviševala. Pritožnika tudi nista izkoristila možnosti presoje višine - pred regionalnim sodiščem naložene obveznosti, pred pritožbenim sodiščem, in tudi nista pojasnila, zakaj takšna pritožba pred pritožbenim sodiščem ne bi bila uspešna.
Pritožnika sta dosegla, da mora izdajatelj plačati obveznost v višini 68 % v postopku zahtevane vsote. Postopek je bil hiter in poenostavljen v delu, ko se je regionalno sodišče omejilo na ugotovitev, da je izdajatelj kršil splošno prepoved objavljanja in bil dolžan odločiti o primernih zneskih plačil.
V tem kontekstu je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kot potrebno, da presodi naravo spornih objav, ki so bile ugotovljene s strani domačih sodnih oblasti za nezakonite. Po stališču pritožbenega sodišča v spornem primeru, ko je objava kršila pravico do podobe pritožnikov, poseg ni pridobil posebno hude teže, ki bi opravičeval ali narekoval strogo finančno obveznost. Zvezno sodišče je preciziralo, da pritožnika, katerih obraza nista ostala vidna oz. sta bila zamegljena, nista mogla biti prepoznavna na fotografijah, razen posredno, na podlagi fotografij njunih staršev, s katerima sta se fotografirala, in spremnih tekstov, in da glavni cilj reportaž nista bila pritožnika temveč razmerje njunih staršev v luči razveze njunega zakona. Narava fotografij, ki so bile objavljene, tako ne narekuje določitve odgovarjajoče odškodnine. Možnost denarne odškodnine ni bila izključena na podlagi golega dejstva, da zainteresirani lahko zahteva prenehanje kazni plačil proti izdajatelju, temveč je to vprašanje odvisno predvsem od teže posega in upoštevajoč vse okoliščine primera.
V teh okoliščinah ni mogoče na podlagi 8. člena Konvencije načelno ugotoviti, da za učinkovito zavarovanje pravice do zasebnega življenja pred posegi, obsodba izdajatelja na plačilo vsote zaradi kršitve prepovedi objavljanja, ne more biti zadostna, če država v izvrševanju polja proste presoje omogoči osebam uveljaviti druga sredstva, ki so lahko učinkovita in če ni mogoče trditi, da takšna sredstva omejujejo možnost pridobitve zadoščenja v primeru zatrjevanih kršitev na nesorazmeren način.
Tako nemške oblasti niso opustile svoje pozitivne dolžnosti v razmerju do pritožnikov in so jim nudile ustrezno varstvo v luči 8. člena Konvencije.
Zaključek - ni kršitve (soglasno)
Full & Egal Universal Law Academy