Kamenova - Bulgaria - 62784/09
Dostop do sodišča
Zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja - ni kršitve
Dejstva:
1997 je pritožničina hči umrla v prometni nesreči. 1999 je bil voznik tovornjaka obsojen zaradi povzročitve nesreče. 2001, potem ko je bila obsodilna sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, je pritožnica v kazenskem postopku priglasila odškodninski zahtevek. 2006 je uspela in je bila odškodnina dosojena, vendar je bila 2007 sodba spremenjena in tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je že potekel zastaralni rok (tožba je bila vložena po razveljavitvi obsodilne kazenske sodbe, ne pa pred prvo obravnavo na prvi stopnji, kakor zahteva kazenski postopkovnik). Kasneje istega leta je pritožnica pred civilnim sodiščem vložila tožbo na plačilo odškodnine zoper voznika tovornjaka, vendar je bila tudi ta tožba prepozna in zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja (5 letni zastaralni rok je potekel 2002; prepozna priglasitev zahtevka v adhezijskem postopku 2001 pa teka zastaranja ni pretrgala).
Pravo:
Člen 6, par. 1:
Obstoj instituta zastaranja sam po sebi ni nezdružljiv s Konvencijo, vendar pa mora biti za tožnike predvidljiv tako upoštevaje zakonodajo, kot tudi sodno prakso in posebne okoliščine. Zakonska določba, da mora biti odškodninski zahtevek vložen pred pričetkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je povsem jasna. Izjeme, ki jih je v smislu odstopa od tega pravica oblikovala sodna praksa, so izjemno redke. Pritožnica bi se morala zavedati nevarnosti poteka zastaralnega roka v letu 2001, ko je šele po razveljavitvi obsodilne sodbe in v ponovnem postopku vložila odškodninski zahtevek v kazenskem postopku. Mnenje civilnega sodišča, na katerega je bila tožba vložena šele 2007, da je zastaralni rok potekel že 2002 in da njegovega teka prepozen zahtevek v adhezijskem postopku ni pretrgal, je bilo predvidljivo v zadostni meri.
Pritožnica ni podala nobenega razloga oz. pojasnila, zakaj zahtevka ni vložila pravočasno, pred pričetkom prve glavne obravnave oz. ni navedla, da bi jo v tistem času kaj oviralo pri dostopu do sodišča. Imela je možnost, da v ločenem civilnem postopku vse do poteka zastaranja v 2002, uveljavlja plačilo odškodnine, pa tega ni storila. Čeprav bi bil civilni postopek prekinjen, dokler se v kazenskem postopku ne bi ugotovila krivda voznika, ni bilo zatrjevano, da bi tak zastoj v postopku pomenil nedopusten poseg v pravico pritožnice do sodnega varstva, niti da civilno sodišče tako ali tako ne bi vsebinsko presojalo tožbenega zahtevka. Kljub obstoju dveh transparentnih pravnih poti za uveljavitev terjatve, se je pritožnica odločila, da bo tvegala z vložitvijo potencialno prepozne tožbe v kazenskem postopku po razveljavitvi in vrnitvi v novo sojenje.
Domača sodišča sicer lahko utemeljeno kritiziramo glede načina, kako so zadevo obravnavala. Zlasti je sporno, kako je sodišče 2001 sprejelo v obravnavo tožničino tožbo znotraj kazenskega postopka, s tem pa zahtevka ni mogla uveljavljati še v civilnem postopku. Tožba v adhezijskem postopku je visela vse do 2007, torej precej časa po tem, ko je potekel 5-letni zastaralni rok. Šele potem, ko je bil zahtevek razglašen za prepoznega, je pritožnica pridobila možnost terjatev uveljavljati v civilni pravdi. Če kazensko sodišče ne bi sprejelo njene tožbe ali bi o nedopustnosti oz. zamudi roka odločilo prej ali če bi kazensko sodišče tožbo odstopilo civilnemu sodišču, bi pritožnica zahtevek lahko pravočasno uveljavljala in bi bila deležna vsebinskega sojenja.
Kljub vsemu pa naštete pomanjkljivosti v delovanju domačega sodišča ne spremenijo dejstva, da se pritožnica, ne da bi za svoje ravnanje ponudila kakšen utemeljen razlog, ni poslužila jasnih in nespornih možnosti za uveljavitev svoje terjatve. Ker ni zahtevka vložila že na začetku kazenskega postopka, kakor so storile druge žrtve iste nesreče, oz. ker ni kasneje odškodninske tožbe vložila neposredno na civilno sodišče, se je pritožnica prepustila tveganju zastaranja. Zato ni mogoče oceniti, da bi zakonski zastaralni rok oz. njegova uporaba in razlaga s strani domačih sodišč posegla v pravico do dostopa do sodišča v takšni meri, da bi bilo bistvo pravice pritožnici odtujeno.
Sklep: Ni kršitve (z večino glasov; 4 : 3).
Glej tudi:
- Baničević v. Croatia, 44252/10
Full & Egal Universal Law Academy