Keriman Tekin and Others – Turkey - 22035/10
Mirno uživanje premoženja
Neplačilo odškodnine za škodo, povzročeno pri javnih delih na zgradbi, postavljeni brez dovoljenja - kršitev
Dejstva:
Pritožniki so lastniki zemljišča, ki ima nestabilno podlago. V letu 1997 so zgradili hišo, ne da bi pridobili gradbeno dovoljenje. V letu 2004 so dela pri izkopu na sosednjem zemljišču pri izgradnji šole povzročile drsenje zemeljskega terena, ki je poškodoval hišo pritožnikov tako, da je ta postala neprimerna za bivanje.
Pritožniki so vložili odškodninsko tožbo zoper glavno upravo del. V več skrbno izdelanih raziskavah je bilo na podlagi tehničnega plana in zbira dejstev ugotovljeno, da so napake v konstrukciji hiše pritožnikov soprispevale k nastanku škode v višini od 15% do 20%. Vendarle pa so sodni senati v celoti zavrnili odškodninski zahtevek pritožnikov iz naslednjih razlogov: pritožniki niso vložili zahteve na podlagi zakona za legalizacijo gradnje brez dovoljenja; legalizacija ni bila mogoča zaradi urbanističnega plana ter tehničnih posebnosti konstrukcije hiše.
Pravo:
a) „obstoj dobrine“ - hiša pritožnikov je bila postavljena na njihovem zemljišču, vendar brez gradbenega dovoljenja, s čimer je bil kršen zakon na področju urbanizma. Pritožniki tudi niso imeli dovoljenja za prebivanje. Vendar pa niso bili nikoli preganjani zaradi opisanega protipravnega ravnanja in so lahko nemoteno uživali svoje premoženje od dneva izgradnje do dneva opisanega škodnega dogodka. Pristojne oblasti niso izkoristile zakonskega pooblastila in niso zahtevale rušitve zgradbe. Tudi nobena druga gradnja na istem administrativnem področju, ki prav tako nima dovoljenja, ni bila nikoli preganjana. Hiša pritožnikov je tudi vpisana v zemljiško knjigo na njihovo ime kot lastnikov. Zato pritožniki izkazujejo zadosten in priznan interes do uživanja svoje zgradbe oziroma svoje dobrine. Torej je treba uporabiti pri presoji 1. člen Protokola št. 1.
b) „spoštovanje premoženja“ - v konkretnem primeru gre za problem zavrnitve odškodninskega zahtevka zaradi nastale premoženjske škode: pritožniki imajo pravico na zemljišču, kjer stoji zgradba. Poseg v premoženje pritožnikov predstavlja nezmožnost uporabljati hišo, ki je namenjena rušenju. Zato mora biti sporni poseg presojan v luči „splošne“ določbe prvega člena Protokola št. 1.
Hiša pritožnikov je bila zgrajena v času, ko županstvo ni sprejelo urbanističnega plana, pritožniki pa so hišo uporabljali že več let. Domače pravo dovoljuje oblastem, da odredijo rušitev kot sankcijo nespoštovanja urbanistične zakonodaje. Vendarle je treba ugotoviti, da je bila sporna škoda povzročena na nepredviden način in da oblasti niso nikoli sprejele odločitve o rušenju (to dejstvo razlikuje predmetno zadevo od zadeve Tiryakioglu proti Turčiji, 24404/02, 13. maj 2008 in Hamer proti Belgiji, 21861/03, Information Note 102). Prav nasprotno - vprašanje dovoljenja je bilo izpostavljeno prvič s strani upravnih organov v postopku zahtevka za odškodnino in v zvezi z vprašanjem oprostitve njihove odgovornosti.
Sodišče ni prepričano, da predmetni poseg izhaja iz težav oblasti uveljaviti veljavno zakonodajo: zdi se, da ta ureditev služi kot izgovor, ki je izključno finančne narave. Dejansko prav nič ne kaže, da turške oblasti izvajajo koherentno politiko boja proti ilegalnim zgradbam in da nameravajo podreti vse zgradbe, ki se nahajajo v podobni situaciji, še najmanj v zadevni podprefekturi. Niti upravni organ niti vlada pred sodiščem nista nasprotovali trditvam, da skoraj nobena zgradba v podprefekturi ne razpolaga z ustreznim dovoljenjem. Zakonodajna praksa - „urbanistična amnestija“ izkazuje obsežnost pojava gradenj brez dovoljenj v državi toženki, toleranco oblasti do teh pojavov in njihovo voljo regulirati pravno stanje predmetnih gradenj. Motiv za zavrnitev odškodninskega zahteva pritožnikov tudi ne temelji na presoji, ki bi bila povezana z varstvom okolja.
Ob opisanem zavrnitev povrnitve premoženjske škode nalaga pritožnikom posebno in nesorazmerno breme, ki je podrlo pravično ravnotežje med interesi pritožnikov in interesi skupnosti.
Sklep:
Sodišče je soglasno ugotovilo obstoj kršitve in pritožnikov dosodilo 5.000 € za nepremoženjsko škodo in 11.000 € za premoženjsko škodo.
Glej tudi: Onerildis proti Turčiji, veliki senat, 48939/99, 30. november 2004, (Informacijsko obvestilo 69)
Opomba sodnika Vladimirja Horvata, ki je povzetek odločbe prevedel: Zadeva je zanimiva, saj je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitev kljub temu, da je bila storjena škoda na objektu, ki predstavlja črno gradnjo. Podobno je bilo nudeno varstvo „črnograditeljem“ tudi v prevodu že posredovani zadevi Bogdanovicius in drugi proti Rusiji 19841/06, sodba z dne 11. 10. 2016.
Full & Egal Universal Law Academy