Khusnutdinov and X - Russia - 76598/12
Spoštovanje družinskega življenja
Zavrnitev očetove zahteve za vrnitev otroka zaradi upoštevanja otrokove želje, da ostane pri starih starših - ni kršitve
Dejstva:
Prvi pritožnik je vložil pritožbo v svojem in v imenu svoje hčerke (druge pritožnice, ki je bila v času odločanja še mladoletna).
Druga pritožnica je živela s prvim pritožnikom in svojo materjo od rojstva (1998) pa vse do časa neposredno pred smrtjo svoje matere v decembru 2008, ko je bila po začasnem dogovoru predana v varstvo starim staršem po materini strani, ki sta živela v Uzbekistanu. Marca 2009 sta stara starša zavrnila zahtevo očeta, da se hčerka vrne v Rusijo. Septembra 2010 je prvi pritožnik na sodišču v Rusiji vložil zahtevo za hčerkino vrnitev, kar pa je sodišče tudi v pritožbenem postopku zavrnilo, češ da hči izraža željo, da ostane pri svojih starih starših.
Pritožnik je pri Sodišču vložil pritožbo, da so domače oblasti s tako odločitvijo kršile njegovo in hčerkino pravico do spoštovanja družinskega življenja.
Pravo:
Člen 8:
a) Dopustnost: Procesni položaj otroka po 34. členu si zasluži posebno pozornost. Otroci se morajo na splošno gledano zanesti na druge, da bodo zavarovali njihove potrebe in izrazili njihove interese, saj glede na svojo starost in zrelost svoje volje niso sposobni še ne oblikovati ne izraziti. Restriktivni ali tehnični pristop zato pri presoji vprašanja otrokove sposobnosti biti stranka in vprašanja zastopanja v postopku ne sme biti uporabljen, pač pa je treba v zadevah, v katerih se odloča o otrokovih koristih, njihov položaj resno in vsebinsko pretehtati.
Prvi pritožnik je edini preživeli biološki starš druge pritožnice; bil je v konfliktu s svojo taščo, ki je zavrnila možnost, da bi mu hčerko vrnila po tem, ko je slednja začasno stanovala pri njej. Stari materi je bilo s strani uzbeških oblasti tudi dodeljeno skrbništvo nad dekletom. Tako ni bilo jasno, ali prvi pritožnik še vedno lahko zastopa svojo hčerko v postopku v Rusiji, saj odločitev uzbeških oblasti v Rusiji ni bila nikoli uradno priznana. Odločilni dejavnik pri presoji Sodišča je bil obstoj konflikta med biološkim staršem in s strani države postavljeno skrbnico glede interesov mladoletnika. Posledično, čeprav so bile starševske odgovornosti prvemu pritožniku odvzete, njegov položaj biološkega očeta zadostuje, da se mu prizna potrebna sposobnost, da se pritoži na Sodišče tudi v korist hčerke, z namenom, da se zaščitijo njeni interesi, ki jih sodišče v nasprotnem primeru ne bi obravnavalo.
b) Vsebinska odločitev: Nobenega razloga ni za dvom, da je bila odločitev domačih sodišč utemeljena z varovanjem največjega interesa oz. koristi otroka. Zlasti so sodišča pri svoji odločitvi upoštevala, da je otrok izrazil jasno željo, da želi ostati pri starih starših. Druga pritožnica je bila stara 13 let, tako, da je bila v času podaje že sposobna oblikovati svoje mnenje o zadevi in tudi razumeti njegove posledice. Takoj ko otrok postane zrel in sposoben, da izrazi svoje mnenje glede odnosa s starši, mora sodišče izraženemu mnenju podeliti dolžno težo in spoštovati otrokovo željo po zaščiti njegovega zasebnega življenja.
Pritožnik ni dokazal, da bi kadarkoli zaprosil za psihološko izvedensko mnenje glede vprašanja prebivanja hčerke. Slednja je bila pri 13 letih zaslišana s strani uzbeškega sodišča o vprašanju vrnitve očetu, pri čemer ji je bila nudena pomoč specialista s strani otroškega skrbstva. V takih okoliščinah so domača sodišča utemeljeno in razumno štela otrokove izjave kot pristno željo. Zato sodišča ni prepričal pritožnikov argument, da je pomanjkanje angažiranja izvedenca predstavljalo procesno hibo v postopkih pred domačimi sodišči.
Prvi pritožnik se je odločil tožbo vložiti pred ruskimi sodišči, čeprav je v tistem času hči živela pri starih starših v Uzbekistanu, on sam pa ZDA. Taka izbira je nujno vplivala na dolžino postopkov, saj je bilo urnik zaslišanj potrebno prilagoditi tako, da so se vse stranke iz Uzbekistana in iz ZDA lahko pripeljale do Moskve, kjer so bila zaslišanja izvedena, in še bolj pomembno, da so bila uzbeškim oblastem vročena mednarodna zaprosila za pravno pomoč za ugotovitev relevantnih dejstev. Res je, da je bilo kar nekaj zamud v postopku, ki se jih lahko pripiše ruskim oblastem. Vendar pa, gledano v celoti, Sodišče ocenjuje, da so domača sodišča postopek vodila z dolžno skrbnostjo, postopek pa je trajal nekaj malega več kot eno leto in osem mesecev na dveh stopnjah jurisdikcije.
Čeprav je bilo že v marcu 2009 prvemu pritožniku jasno, da stari starši nimajo namena vrniti hčerke v Rusijo, se je za sodno pot in varstvo svojih pravic odločil šele septembra 2010. Torej, ostal je pasiven v prvem letu in pol od ločitve od hčerke, med tem časom pa jo je le enkrat obiskal, čeprav je ves čas vedel, kje se nahaja. Nobenega dokaza ni bilo, da bi si prizadeval za več obiskov ali da bi bili slednji preprečevani s strani starih staršev. Prav tako se prvi pritožnik ni poslužil sodnih oz. ustreznih postopkov pri uzbeških oblasteh, da bi slednje odredile vrnitev hčerke, čeprav bi bila taka pot najbolj logična, saj je hči živela v Uzbekistanu in pod jurisdikcijo uzbeških oblasti.
Prvi pritožnik je sicer vložil nekaj pritožb na ruske konzularne oblasti, vendar pa v prvem letu in pol po ločitvi od hčerke ni ukrenil nič smotrnega. Skrb je preložil na ruske konzularne oblasti, za katere pa je očitno, da niso imele moči, da bi vplivale na situacijo v Uzbekistanu, namesto, da bi proaktivno ukrepal sam. Prav ta začetna doba se je izkazala za ključno za njegov odnos s hčerko. Že v oktobru 2009, torej eno leto, preden je prvi pritožnik sprožil postopek pred ruskimi sodišči, je hči začela govoriti, da bi raje ostala in živela s svojimi starimi starši. Sodišče zato ni bilo mnenja, da so dolgotrajni sodni postopki pred domačimi oblastmi povzročili take okoliščine, zaradi katerih je bila odločitev o zahtevi za vrnitev otroka negativna, saj je pritožnikova hči svoje mnenje oblikovala že v času, preden je bil postopek sploh sprožen. Pasivnosti prvega pritožnika v ključni prvi dobi ločitve od hčerke je treba pripisati vpliv na rezultat postopka, saj se je prav tedaj vez s hčerko oslabila do take mere, da se je hči navadila na življenje s starimi starši in svojega bivališča ni želela več spremeniti.
V takih okoliščinah odločitev ruskih sodišč, da upoštevajo otrokovo željo in ne ugodijo prisilni in takojšnji vrnitvi hčerke prvemu pritožniku, Sodišče ocenjuje za odločitev, ki upošteva največjo korist otroka, pri čemer je Sodišče upoštevalo dolgotrajnost otrokovega bivanja s starimi starši, njeno navezanost na stare starše in njeno dojemanje, da je Uzbekistan oz. dom njenih starih staršev tudi njen lasten.
Odločitev je bila sprejeta v kontradiktornem postopku, v katerem je bilo prvemu pritožniku zagotovljeno, da je predstavil svoje argumente in imel dostop do vseh relevantnih informacij, ki jih je uporabilo pri odločitvi tudi sodišče. Postopek sprejemanja odločitve je bil pošten, kolikor je pomembno z vidika pravice prvega pritožnika, da zastopa svoje interese v polni meri, hkrati pa je postopek drugi pritožnici omogočil, da je bila slišana in da je bila njena želja upoštevana v največji možni meri glede na to, da je postopek tekel v Rusiji, ona pa je prebivala v Uzbekistanu. Razlogi odločitve s strani domačih sodišč so bili pomembni in zadostni. Zato Sodišče ocenjuje, da z zavrnitvijo zahteve za vrnitev otroka, domače oblasti niso prestopile meje proste presoje, ki jo države uživajo pri aplikaciji konvencijskih pravic.
Sklep: Ni kršitve (5 : 2).
Glej tudi:
- Hromadka and Hromadkova v. Russia, 22909/10, Information Note 180
- Siebert v. Germany, 59008/00
- Scozzari and Giunta v Italy, GC, 39221/98 and 41963/98, Information Note 20
- P., C. and S. v. the United Kingdom, 56547/00, Information Note 44
- Hokkanen v. Finland, 19823/92
Full & Egal Universal Law Academy