Kocherov and Sergeyeva - Russia - 16899/13
pravica do spoštovanja družinskega življenja
omejitev roditeljske pravice očeta z lažjo obliko intelektualne motnje brez dovolj utemeljenih razlogov - kršitev
Prvi pritožnik, ki ima lažjo obliko zmanjšanja intelektualnih sposobnosti, je živel v oskrbovalnem domu med 1983 in 2012. V letu 2007 se mu je v zvezi s sostanovalko istega doma rodila hči - druga pritožnica. Teden dni po rojstvu je bil otrok nameščen v otroški dom, kjer je ob soglasju prvega pritožnika ostal več let. 2012 je bil prvi pritožnik odpuščen iz oskrbovalnega doma in je izrazil željo, da bi za otroka sam skrbel. Domača sodišča so omejila njegovo roditeljsko pravico, otrok je tako ostal nameščen drugje, prvi pritožnik je imel le redne stike. V letu 2013 je prvi pritožnik uspel v postopku podelitve popolne roditeljske pravice in druga pritožnica sedaj živi z njim.
V svoji pritožbi navajata, da je bil enoletni odlog njune združitve iz razloga omejitve roditeljske pravice prvega pritožnika, v nasprotju z 8. členom Konvencije.
Sodišče ugotavlja, da je kljub temu, da omejitev roditeljske pravice prvega pritožnika ni povzročila ločitve pritožnikov in ni imela vpliva na pravico do stikov ter je bila začasne narave, posegla v njuno družinsko življenje.
Odločitev domačih sodišč je temeljila na več razlogih: zatrjevana težavna komunikacija med očetom in hčerko; dolgotrajnost namestitve prvega pritožnika v institucionalno varstvo; zatrjevana neusposobljenost pritožnika za vzgojo otroka; njegova duševna prizadetost; otrokova mati ni poslovno sposobna; slaba finančna situacija očeta. Čeprav se navedene okoliščine zdijo pravno pomembne pri tehtanju nasprotujočih si interesov, Sodišče dvomi, da so bile ugotovljene na podlagi zadostnih dokazov.
Dokazi o zatrjevanih težavah v komunikaciji so si nasprotovali. V taki situaciji bi sodišče lahko postavilo izvedenca, ki bi ugotovil otrokovo psihološko in čustveno stanje in odnos do očeta, pa tega ni storilo. Sodišča ni prepričalo, da so domača sodišča izkazala, da bi bila selitev otroka v očetovo oskrbo tak stres, zaradi katerega je bilo nujno, da je otrok ostal v tuji oskrbi še eno leto.
Neusposobljenost za vzgojo otroka sama po sebi ne pomeni razloga za omejitev roditeljske pravice. In prav nasprotno - psihološka poročila in potrdila iz doma, v katerem je bil nameščen prvi pritožnik, izkazujejo, da je pritožnik samostojen in povsem zmožen skrbeti zase in za hčer. Sodišča niso raziskala, ali je pritožnik dovolj mentalno in čustveno zrel, da bi skrbel za svojo hčer.
Pritožnikova duševna motnja glede na poročilo, ki je bilo predloženo domačemu sodišču, ne predstavlja ovire za polno uresničevanje roditeljske pravice, pa vendar so domača sodišča to poročilo povsem spregledala.
Golo dejstvo materine poslovne neposobnosti ni dovolj, da bi utemeljevalo skrb sodišča za varnost druge pritožnice, ne da bi ugotavljalo, ali materino obnašanje pomeni ali bi lahko pomenilo ogrožujoč faktor za otroka.
Končno, v odsotnosti drugih razlogov slabo finančno stanje prvega pritožnika ne more predstavljati utemeljenega razloga za zavrnitev njegove zahteve po prevzemu skrbi za otroka.
Razlogi, ki so jih domača sodišča navedla, ko so zavrnila očetovo zahtevo po dodelitvi otroka, niso zadostni, da bi upravičevali tak poseg v družinsko življenje pritožnikov. Poseg je bil zato nesorazmeren glede na zasledovani cilj varstva otroka.
Sodišče ugotovi kršitev in dosodi prvemu pritožniku 5.000 € in drugi pritožnici 2.500 € odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Sodišče napotuje na Factsheet: Parental Rights in Persons with disabilities and the ECHR
Full & Egal Universal Law Academy