Koprivnikar - Slovenia - 67503/13 z dne 24. 1. 2017
Pritožnik je slovenski državljan, ki trenutno prestaja zaporno kazen na Dobu. V pritožbi na Sodišče je očital, da je bil izrek enotne kazni zapora 30 let v nasprotju z načelom iz 7. člena Konvencije - ni kazni brez zakona.
Med letoma 2004 in 2008 je bil pritožnik obsojen zaradi treh kaznivih dejanj: ropa, umora in zlorabe bančne kartice in izdaje nekritega čeka. Obsojen je bil na 4 leta, 30 let in 5 mesecev za vsako od naštetih dejanj.
Januarja 2012 je Okrožno sodišče v Ljubljani vse tri izrečene kazni združilo in izreklo enotno kazen 30 let zapora. S tako odločitvijo sodišče ni upoštevalo zakonske določbe, ki jo je vseboval Kazenski zakonik v letu 2008, v kateri je bila predpisana kot maksimalna doba enotne kazni 20 let. Sodišče je ob tem poudarilo, da je zahteva pravne države, da morajo biti kazensko pravni predpisi oblikovani jasno in določno. Ugotovilo je, da je bila določba zakonika iz leta 2008 nejasna in dvoumna, saj je zakonodaja kot maksimalno zaporno kazen določila 30 let, pri izreku enotne kazni pa dobo 20 let. Sodišče je presodilo, da zakonodajalec ni imel namena privilegirati obsojencev, ki so bili obsojeni zaradi enega od storjenih kaznivih dejanj na 30 let zapora, pa bi zaradi pravila o maksimalni dolžini enotne kazni, ker so storili še druga kazniva dejanja, v končni fazi bili obsojeni na maksimalno 20 let zapora. Sodišče je opozorilo, da je prejšnji zakonik iz leta 1994 vseboval maksimalno dobo enotne kazni 30 let in da je bil zakonik iz leta 2008 spremenjen leta 2011, ko je bil maksimum enotne kazni 20 let zvišan na 30 let. Sodišče je presodilo, da je bila določba v zakoniku 2008 napaka, zato omejitve na 20 let enotne kazni ni upoštevalo.
Pritožnik se je zoper sodbo pritožil zaradi kršitve načela zakonitosti (nullum crimen nulla poena sine lege) ter da bi morala biti primarna metoda razlage zakona jezikovna. Pritožbeno sodišče je 2012 pritožbo zavrnilo in se sklicevalo na razlogovanje sodišča prve stopnje. Tudi s pritožbo na vrhovno sodišče ni uspel, saj je sodišče navedlo, da pravega namena zakona ni mogoče določiti, ne da bi se upošteval zgodovinski razvoj in kasnejše spremembe zakonodaje. Ustavno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo. Marca 2015 je bil pritožnik obsojen za novo kaznivo dejanje umora (ki ga je storil 2002) in ponovno je bila izrečena nova 30 letna kazen zapora. Junija 2016 je vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo.
Sodišče je ugotovilo, da je bilo z izrekom enotne kazni 30 let zapora v letu 2012 poseženo v prepoved kaznovanja brez zakonske podlage po 7. členu Konvencije.
Odločilo je, da ugotovitev kršitve zadošča za pravično zadoščenje; za stroške pa je pritožniku priznalo 3.800 EUR.
Full & Egal Universal Law Academy