Kosmas and Others - Greece - 20086/13
Mirno uživanje premoženja
Pomanjkljiva presoja lastninskega spora glede nepremičnine na podlagi določb o priposestvovanju v korist samostana - kršitev
Dejstva:
Samostani Montatos so pravne osebe javnega prava, ki uživajo poseben status. Zakon določa nezastarljivost (prepoved priposestvovanja) njihovega premoženja, razen če se dokaže posest v trajanju 30 let pred letom 1915.
V letu 2004 je eden od samostanov sodno zahteval lastninsko pravico na zemljišču, ki ga je uporabljal prvi pritožnik. Samostan se je skliceval na kupoprodajno pogodba iz leta 1824 in podrejeno na posest, trajajočo od 1882 do 1915. Pritožnik pa se je skliceval na niz aktov o prenosu lastnine od leta 1883 dalje in na različne akte o posesti od leta 1974. Tožbo samostana je označil za zlorabo.
Sodni senati so presodili, da je samostan najmanj z letom 1912 pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem. Pritožnik namreč ni dokazal posesti svojih prednikov v navedenem obdobju in so bili posledično akti, na katere se je skliceval, brez učinka, upoštevajoč prepoved priposestvovanja (po letu 1915) premoženja samostana. Zloraba prava tako ni izkazana.
Pravo:
Člen 1 Protokola št. 1:
a) Obstoj „premoženja“ in uporaba predpisa - pravni naslovi oz. posest pritožnikov in njegovih prednikov niso bili nikoli sporni (upravne oblasti so pritožniku celo priznale pravico do uporabe restavracije in pravico do gradnje na zemljišču). Prav tako dalj časa trajajoča pasivnost kaže na to, da so oblasti in sam samostan pritožnikom de facto priznavali podedovani interes na spornem zemljišču, ki se je izkazoval v posesti zemljišča in bil priznan v domačem pravu; pritožnikom ni nihče nikoli vzbudil pomisleka, da bi se lahko takšna situacija spremenila. Skratka - pritožnikov interes je bil zadostno upoštevan in pripoznan, da je lahko ustvaril „premoženje“ v smislu prvega člena 1. Protokola, katerega je treba uporabiti v spornem primeru.
b) Poseg in nesorazmernost - odvzem posesti pritožniku naj bi bil - kot izhaja iz sodbe kasacijskega sodišča - predviden na podlagi zakona in naj bi zasledoval legitimni cilj (varstvo proti posegu tretjih v lastnino nepremičnine samostana). Še naslednji razlogi pa so narekovali Sodišču zaključek, da je bilo pritožniku naloženo posebno in čezmerno breme, ki ga ne upravičuje legitimen javni interes: kot zakoniti in dobroverni lastnik spornega zemljišča je pritožnik na podlagi pravnih naslovov od leta 1883 dalje skupaj z družino ustvaril in uporabljal na zemljišču tudi podjetje. Sodni senati pa niso upoštevali niti teh naslovov niti dejstva, da je bilo izdanih več dovoljenj za uporabo in gradnjo v korist pritožnika, kot da bi bil lastnik zemljišča, ki je poravnaval tudi davčne obveznosti. V tem obdobju pristojne oblasti tudi niso mogle vedeti, da je bila v letu 2004 vložena reivindikacijska tožba za lastninsko pravico s strani samostana in da bi bila lahko ta uspešna. Vsekakor so legalni upravni akti, ki so jih izdale državne oblasti, lahko samo utrjevale prepričanje pri naslovnikih, da je pravni sistem pridobitve in prenosa premoženja stabilen in zaupanja vreden in da gre za dobroverno posest na premoženju, pridobljeno na podlagi pravnih aktov. Pritožnik je tudi nasprotoval tožbi samostana z utemeljitvijo, da je zlorabljen zakon. Če bi bilo to upoštevano, bi lahko pritožnik ohranil najmanj „posest“ zemljišča. Vendar pa je bil ta argument zavrnjen, češ da so stroški, nastali zaradi komercialnega uživanja zemljišča, kompenzirani z dobičkom, ki ga je pridobil pritožnik, in s tem, da mu ni bilo treba plačati najemnine samostanu. Vendar pa sodni senati niso upoštevali izgube, ki ni bila pokrita z odškodnino, na podlagi dela, ki so ga vložili pritožnik in njegova družina za svoje preživetje od leta 1986.
Sklep: Kršitev v primeru prvega pritožnika (z večino glasov 5:2).
Člen 41: 75.000 EUR prvemu pritožniku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
Full & Egal Universal Law Academy