Kožemiakina - Lithuania - 231/15
Poštenost postopka
Civilna odgovornost za dejanja mladoletnika, na podlagi ugotovitev v kazenskem postopku, v katerem je bil mladoletnik udeležen kot priča - kršitev
Dejstva:
Pritožnica graja odločitev nacionalnih sodišč, ki so ugotovila njeno odškodninsko odgovornost za dejanja mladoletnega sina, pri čemer so se oprla na ugotovitve iz kazenskega postopka, v katerem je sin sodeloval kot priča, sama pa ni imela nobenega procesnega položaja.
Pravo:
Člen 6, 1. odstavek:
V odškodninskih pravdah, ki sledijo oprostilni sodbi ali ustavljenemu kazenskemu postopku, Sodišče položaj pritožnika ponavadi pretresa z vidika 2. odstavka 6. člena. Ključno vprašanje pri tovrstnih zadevah je, ali je sodišče v civilnem postopku v odločanje kakorkoli vpletlo kazenskopravno odgovornost pritožnika, ki ni bil spoznan za krivega v kazenskem postopku. V tem postopku pa ni sporno, da ne v kazenskem ne v civilnem postopku pritožnici ni bilo očitano, da bi protipravno ravnala. Tako se v tej zadevi ne presoja, ali je bila pritožnici kršena pravica do domneve nedolžnosti, kakor jo zagotavlja 2. odstavek 6. člena. Kljub temu pa Sodišče ugotavlja, da je za presojo utemeljenosti pritožbe treba upoštevati načela, ki so se razvila v sodni praksi Sodišča ravno na podlagi te določbe.
Sodišče je poudarilo, da v odškodninskih pravdah na podlagi tožb žrtev kaznivega dejanja ni pomembno, da se je kazenski postopek končal z ustavitvijo ali oprostitvijo (čeprav je bil obdolženec kazenskopravno razbremenjen, na kar je civilno sodišče vezano), saj se obstoj odškodninske odgovornosti in dolžnost povračila škode lahko ugotovi na podlagi istih dejstev v civilnem postopku, v katerem je dokazno breme tožnika - oškodovanca nižje, lažje, kot je tožilčevo v kazenskem postopku. Identično pravilo je bilo uporabno v tej zadevi, ko pritožničin sin ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, ker je bil premlad. Posledično ugotovitev solidarne odškodninske odgovornosti pritožnice in njenega sina za ravnanja, za katera sin ni bil obsojen v kazenskem postopku, sama po sebi ne pomeni kršitve 6. člena Konvencije. Odprto vprašanje pa je ostalo, ali je bila odškodninska pravda vodena skladno z načelom poštenega postopka.
Civilno sodišče, ki je odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, se je oprlo na procesno gradivo iz kazenskega postopka. V slednjem je pritožničin sin priznal, da je udaril tožnika, vendar je zatrjeval, da je to storil v samoobrambi. Ker v kazenskem postopku sin ni imel statusa obdolženca, kazensko sodišče ni niti smelo ugotavljati njegove krivde. Civilno sodišče pa je ugotovilo, da je pritožničin sin v kazenskem postopku dejanje priznal in da je s tem njegova krivda dokazana. Pritožbeno sodišče je štelo, da ni potrebno, da bi se ponovno ocenjevala vloga pritožničinega sinu v škodnem dogodku, saj da je bila ta že ugotovljena. Zavrnilo je tudi pritožničino pritožbeno navedbo, da sodba, izdana v kazenskem postopku zoper sina ne bi smela imeti učinka res iudicata v odškodninski pravdi, saj z njo ni bila ugotovljena sinova kazenska odgovornost. Zavrnitev je pritožbeno sodišče utemeljilo s tem, da so sodišča v kazenskem postopku ugotovila obstoj sinovega protipravnega ravnanja, zaradi česar po določbi 182/3 Kazenskega postopkovnika teh elementov ni treba več dokazovati.
Sodna praksa Vrhovnega sodišča Litve izkazuje stališče, da nimajo vsa dejstva, ki so ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo, učinka res iuducata v sledečih civilnih postopkih. Sodišču, ki je pristojno za sojenje v civilnem postopku, ni treba na novo ugotavljati samega kaznivega dejanja, njegovih posledic in kdo je storilec; vsa ostala dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku, pa nimajo učinka res iudicata v nadaljnjih civilnih postopkih.
Domača sodišča so štela, da je bilo ravnanje pritožničinega sina definitivno ugotovljeno v kazenskem postopku, v katerem je imel status priče, s tem pa je bilo pritožnici onemogočeno, da bi izpodbijala odločilna dejstva o svoji civilni odgovornosti - prav o tem pa tudi ni mogla razpravljati v kazenskem postopku. V takih okoliščinah Sodišče civilnega postopka proti pritožnici ne more oceniti kot poštenega v smislu določbe prvega odstavka 6. člena Konvencije.
Sklep: Kršitev (soglasno).
Člen 41: Pritožnici je prisojenih 3.000 EUR za nepremoženjsko škodo, zahtevek za povrnitev premoženjske škode je bil zavrnjen.
Full & Egal Universal Law Academy