Kutlu in drugi - Turkey - 51861/11
Zavrnitev razlastitve zemljišč zaradi fizičnih in pravnih omejitev, nastalih zaradi hidravličnih ovir v bližini ter nadomestitev z delno denarno odškodnino zaradi nastale škode - kršitev
Dejstva:
Pritožniki so lastniki več zemljišč, v bližini katerih je bila postavljena hidravlična zajezitev. Dvoje zemljišč se nahaja v območju popolnega zavarovanja zaradi omenjene zajezitve, tretje zemljišče pa je umeščeno v bližnjo varovalno cono. Ta vsebuje določeno število omejitev - tako fizičnih (težavnost dostopa, uničenje telefonskih in električnih linij in podobno) kot tudi pravnih (prepoved gradnje in omejitve kmetijskih dejavnosti).
Zoper odločitev o odškodnini za nastalo škodo so pritožniki vložili več pravnih sredstev. Sodne oblasti so zavrnile zahtevo za razlastitev, vendar pa so soglašale z denarno odškodnino in jo prisodile.
Pravo:
a) kar zadeva zemljišči št. 84/72 in 84/76 - uporaba zemljišč je omejena tako zaradi fizičnih kot tudi pravnih omejitev, ki so ekstremno stroge: dostop do zemljišč zahteva uporabo posebnega čolna oz. ladjice brez motorja, nobena gradnja ni mogoča, tudi je prepovedano ukvarjanje s kmetijstvom na tistem območju. Zakon nalaga razlastitev, če je zemljišče umeščeno v bližino takšne zajezitve in zato ni več uporabno. Ureditev, na katero zakon napotuje, določa, da zemljišča, ki se nahajajo v zavarovanem območju in obkrožajo rezervat pitne vode, „so razlaščena“. Upoštevajoč uporabo izraza „so“ in ne izraza „so lahko“, zakonska formulacija ne dopušča nobene proste presoje, ki ne izhaja iz svobode izbire med razlastitvijo in poplačilom najmanjše odškodnine. Prav nasprotno. Ureditev podeljuje oblastem pristojnost pridobiti premoženje in plačati odškodnino lastnikom zemljišč v območju popolnega varstva in določa pravico do opustitve zemljišč, kar pomeni „pravico biti razlaščen“. Ta pravica do prepustitve premoženja, določena z zakonsko ureditvijo, izpostavlja „premoženjski interes“ v smislu člena 1 Protokola 1. Pravica biti razlaščen in prejeti ustrezno odškodnino v višini vrednosti zemljišča predstavlja „premoženje“. S tem, ko so zavrnile razlastitev zemljišč in namesto tega določile plačilo odškodnine za škodo, povezano z omejitvami pri uporabi premoženja, so oblasti posegle v koristi, zagotovljene tako z domačim pravom kot tudi s Konvencijo. Takšen poseg pa ni ustrezen glede na zahteve člena 1 Protokola št. 1 upoštevajoč ne samo to, da ni utemeljen na podlagi zakonitega temelja, temveč tudi zato, ker ni skladen z nobenim pomembnim upravičenjem. Dejansko so sodne oblasti pomanjkljivo obrazložile izbiro do določitve plačila odškodnine, ki ustreza zmanjšani vrednosti premoženja, namesto da bi upoštevale pravico do prepustitve premoženja pritožnikom in razglasile razlastitev ter na tej podlagi določile ustrezno odškodnino v višini vrednosti premoženja. Zato je treba ugotoviti, da domači sodni senati niso uporabili zgoraj omenjene zakonske ureditve. Prav tako sama Vlada ni ponudila pomembnega razloga, ki bi opravičeval takšen poseg.
Sklep: kršitev (6 glasov proti 1).
b) Kar zadeva zemljišče št. 81/144 - zemljišče, ki se nahaja v bližnji varovalni coni, je podvrženo določenemu številu omejitev, ki se nanašajo na varstvo kvalitete vode za jezom. Zato so vse gradnje na tem zemljišču prepovedane, kmetijske aktivnosti pa so dovoljene na podlagi soglasja pristojnega ministrstva in pod omejitvijo, da ne sme biti uporabljeno kakšno umetno gnojilo oz. kemični proizvod. Glede teh zemljišč domača ureditev ne določa pravice biti razlaščen. Zakon pa določa, da se razlasti premoženje, ki se nahaja v bližini jezu, pod pogojem, da ni več „uporabno“. Domače oblasti torej niso upoštevale, da je sporno premoženje postalo neuporabno v smislu zakonske določbe. Tudi zato niso ugotovile, da pritožnikom na tej podlagi pripada pravica biti razlaščen. Ureditev sama ne določa, da omejitve, ki zadevajo premoženje, ki se nahaja v zavarovani bližnji coni, v načelu povzročijo neuporabnost premoženja in zato ne predvideva obveznosti razlastitve. Glede na neobstoj pravice biti razlaščen po domačem pravu in upoštevaje možnost, da se ugotovi „premoženjski interes“, ki ga varuje Konvencija in upošteva pojem „premoženja“, pa bi morala primerna odškodnina za povzročeno škodo, ki izvira iz omenjenih omejitev, po svoji naravi upoštevati tudi pravično sorazmerje med pravicami pritožnikov in interesi skupnosti. Izvedenec, ki ga je določil sodni senat, je ugotovil 40% zmanjšanje vrednosti zemljišča zaradi omenjenih omejitev, ki so prizadele uporabo zemljišča. Sodnik je določil odškodnino v višini 25% vrednosti premoženja in je zgolj uporabil določene kriterije. Vendar ti razlogi ne zadostujejo, saj sodnik niti ni pojasnil, zakaj in kako je upošteval kriterije in omejil odškodnino na zmanjšanje vrednosti premoženja zgolj v višini 25%. Način, na katerega je bila odškodnina določena, ne dopušča zaključka, da je bila razumna v razmerju do nastale škode. Ni treba odgovoriti na vsak pritožnikov argument, vendar pa morajo sodni senati na zadosten način razgrniti razloge, s katerimi utemeljujejo svoje odločitve, in sicer tako, da lahko stranka pričakuje dovolj natančen in skrben preizkus njenih zahtev. Posledično ni mogoče zaključiti, da je prevladalo pravično sorazmerje med splošnim interesom in zahtevami po varstvu pravic pritožnikov.
Sklep: kršitev (soglasno).
Člen 41: 455.000 evrov za premoženjsko škodo za vse pritožnike; 1.500 evrov vsakemu za moralno škodo
Full & Egal Universal Law Academy