Lambert in drugi - France – 46043/14
Pozitivna dolžnost (materialni vidik)
Odločitev glede prekinitve umetnega hranjenja pacienta, ki je umetno vzdrževan pri življenju
Dejstva - Pritožniki so starši, polbrat in sestra Vincenta Lamberta. Slednji je zaradi poškodb v prometni nesreči v septembru 2008 postal tetraplegik in se nahaja v vegetativnem stanju. Je umetno hranjen in hidriran, brez te podpore bi nastopila smrt v kratkem času. V septembru 2013 je zdravnik sprožil postopek na podlagi zakona (t.i. Leonettijev zakon), ki ureja pravice bolnikov ter postopek odločanja v zvezi s končanjem življenja bolnika. Posvetoval se je s šestimi zdravniki (enega od njih so izbrali pritožniki), sklical je celotno ekipo, ki je skrbela za bolnika, opravil dva posveta z družino (na katerih so bili prisotni žena bolnika, njegovi starši ter osem bratov in sester). Na podlagi teh srečanj se je žena in šest sorojencev odločilo za prekinitev omenjenih ukrepov, medtem, ko je pet od šestih zdravnikov taki odločitvi nasprotovalo. Lečeči zdravnik se je posvetoval tudi z bolnikovim nečakom.
11. januarja 2014 se je zdravnik odločil, da zaključi z umetnim hranjenjem.
Državni svet je odredil zdravniško ekspertizo in jo zaupal trem priznanim nevrologom specialistom, opravil tudi poizvedbe na Nacionalni medicinski akademiji, pri Nacionalnem posvetovalnem odboru za etiko, Državnem svetu za zdravniški red in postavil g. Jeana Leonettija kot „amicus curiae“, posebno glede razčiščevanja pojma „nerazumnega vztrajanja“ in „umetnega vzdrževanja življenja“. Izvedenci so opravili pregled Vincenta Lamberta, devetkrat opravili vrsto preiskav, pregledali celotno zdravniško dokumentacijo, se posvetovali glede vse uporabne dokumentacije ter se srečali z vsemi zainteresiranimi.
24. junija 2014 je Državni svet priznal zdravnikovo odločitev za zakonito.
Na podlagi zahteve pritožnikov je Sodišče zadržalo izvršitev sodbe Državnega sveta za čas trajanja postopka. 4. novembra 2014 je bila zadeva odstopljena Velikemu senatu Sodišča.
Pritožniki so izrecno poudarjali, da odločitev o prenehanju umetnega hranjenja nasprotuje dolžnostim iz 2. člena.
a) dopustnost:
Glede vprašanja delovanja v imenu in na račun Vincenta Lamberta
aa) kar zadeva pritožnike - Dva kriterija izhajata iz sodne prakse: tveganje, da bo pravicam neposredno prizadetega odvzeto učinkovito varstvo in neobstoj nasprotja interesov med prizadetim in pritožnikom. Sodišče ni ugotovilo pomanjkanja učinkovitega varstva. Pritožniki, bližnji sorodniki, so lahko v svojem imenu uveljavljali pravico do življenja, zavarovano z 2. členom Konvencije. Kar zadeva drugi kriterij, se je v domačem postopku ugotavljalo voljo Vincenta Lamberta. V teh okoliščinah ni bilo ugotovljeno, da gre za nasprotje interesov med tem, kar so izjavljali pritožniki in tistim, kar je želel Vincent Lambert. Posledično pritožniki niso imeli razloga vložiti pritožbo v imenu in za račun Vincenta Lamberta na podlagi 2. člena, pač pa v svojem imenu.
ab) kar zadeva Rachel Lambert (ženo Vincenta Lamberta) – Nobena določba Konvencije ne pooblašča druge, da nekoga zastopajo pred sodiščem. Med drugim, z besedami 4. člena par. 3a) poslovnika Sodišča, je tretji tista oseba, „ki ni pritožnik“. Pod temi pogoji je treba zahtevo Rachel Lambert zavreči.
ac)Kar zadeva pritožnike kot žrtve – Bližnji sorodniki osebe, glede katere se trdi, da njena smrt zadeva odgovornost države, so lahko žrtve zaradi kršitve 2. člena Konvencije. Čeprav je Vincent Lambert še živ, bi prekinitev umetnega hranjenja povzročila smrt v kratkem času. Čeprav gre za potencialno kršitev v prihodnosti, se pritožniki kot bližnji sorodniki lahko sklicujejo na 2. člen.
b)temelj – 2. člen:
Tako Vlada kot pritožniki postavljajo in poudarjajo razliko med prostovoljno smrtjo in prenehanjem terapevtskega zdravljenja. V kontekstu francoske zakonodaje, ki prepoveduje pomoč pri samomoru in razen v izjemnih točno določenih primerih ne dovoljuje ukinitve oziroma neuvedbe zdravniških ukrepov, ki umetno vzdržujejo življenje, je Sodišče ugotovilo da predmetna zadeva ne izpostavlja negativnih dolžnosti Države iz naslova 2. člena in je zato proučevalo razloge pritožnikov le na področju pozitivnih dolžnosti Države. Upoštevalo je zato naslednje: skladnost notranje zakonske ureditve in prakse z zahtevami iz 2. člena, upoštevanje predhodnih želja pritožnika in njegovih bližnjih, mnenje članov medicinskega osebja ter možnost pravnega sredstva v primeru dvoma glede najboljše odločitve v korist bolnika. Prav tako je upoštevalo kriterije iz „Vodiča o postopku odločanja v primerih konca življenja“ Sveta Evrope.
Med državami članicami Sveta Evrope ni soglasja glede dopustitve prenehanja ukrepov za umetno ohranjanje življenja, čeprav se zdi, da jo večina članic sprejema. Čeprav so načini različni, pa povsod prevladuje volja bolnika, ne glede na to, kako je izražena. Posledično je to priložnost za uskladitev polj proste presoje držav, ne le, kar zadeva možnost dovoliti ali ne - ukinitev ukrepov za umetno ohranjanje življenja in glede načina izvršitve, temveč tudi, kar zadeva način, kako obdržati ravnotežje med varstvom pravice do življenja bolnika in pravice do spoštovanja njegove zasebnosti in osebne avtonomije.
I) zakonodajni okvir
Določbe zakona Leonetti, kot so razložene s strani Državnega sveta, v pogledu 2. člena Konvencije predstavljajo dovolj jasen zakonodajni okvir za začrtanje natančnega načina odločitve zdravnikov, tako kar zadeva opredelitev pomena „primernih ustavljenih ali omejenih ukrepov“ in tudi „nerazumnega vztrajanja“, in določajo kriterije pred postopkom sprejema odločitve. Posledično je torej država sprejela zbir ukrepov, ki ustrezno zagotavljajo varstvo življenja bolnikov.
II) postopek odločanja
Čeprav je po francoskem pravu postopek poimenovan kot „kolegijski“ in vsebuje več faz posvetovanja (negovalne ekipe, sestavljene najmanj iz enega zunanjega zdravnika, zaupne osebe, družine in bližnjih), le lečeči zdravnik sprejme odločitev. Volja bolnika pa se mora upoštevati. Odločitev je obrazložena in zapisana v zdravstveni karton bolnika.
Kolegijski postopek je v predmetni zadevi trajal od septembra 2013 do januarja 2014 in je bil v vseh fazah skladen z zakonskimi pogoji. Medicinska odločitev, dolga trideset strani, je temeljito obrazložena. Državni svet je zaključil, da odločitev ni bila obremenjena s kakšno kršitvijo.
Francosko pravo predvideva posvet z družino (ne pa tudi njene udeležbe pri samem odločanju), vendar ne predvideva mediacije v primeru nesoglasja med njenimi člani. Ne precizira, kako upoštevati mnenja članov družine, v nasprotju z nekaterimi ureditvami drugih držav pogodbenic. Če med njimi ni soglasja, pravila postopka predvidevajo imenovanje osebe, ki sprejme končno odločitev glede ustavitve zdravljenja in načina sprejema takšne odločitve, v okviru proste presoje države. Postopek je bil dolg in natančen, v skladu z zakonskimi pogoji in kljub temu, da pritožniki niso soglašali z rešitvijo, ta postopek upošteva zahteve, ki izhajajo iz 2. člena Konvencije.
III) pravna sredstva
Državni svet je sprejel zadevo v popolni sestavi, kar je neobičajno za postopek, kakršen je predmetni. Preiskava je bila zelo poglobljena. V svoji odločbi z dne 24. junija 2014 je Državni svet najprej ugotavljal skladnost določb Zakona o javnem zdravju z določbami členov 2, 6, 7 in 8 Konvencije, nato pa še skladnost odločitve lečečega zdravnika z zakonskimi določbami. Svojo kontrolo je oprl na presojo pravilnosti kolegijskega postopka in na spoštovanje temeljev, določenih z zakonom, še posebej je vpogledal v izvedensko poročilo. Izrecno je poudaril, da iz izvedenskega poročila izhaja, da klinično stanje Vincenta Lamberta ustreza stanju kroničnega vegetiranja, da gre za težke in obsežne poškodbe, katerih resnost, kot tudi obdobje pet let in pol od nesreče, kaže na to, da so nepopravljive, s „slabo klinično prognozo“, zaključki mnenja pa tudi sovpadajo z ugotovitvami lečečega zdravnika. Potem, ko je poudaril kot „posebnega pomena“ skladnost ravnanja zdravnika z voljo bolnika, se je posvetil ugotavljanju želja Vincenta Lamberta. Te niso bile posledice vnaprejšnjih navodil, kot tudi niso bile izražene s strani zaupne osebe, ugotavljane so bile s pričevanjem njegove žene, Rachel Lambert. Oba sta imela kot bolničarja izkušnje z reanimacijo poškodovanih in s poškodovanci s številnimi poškodbami in sta se pogosto sklicevala na svoje profesionalne izkušnje, pri čemer je Vincent Lambert izražal stališče, da ne bi želel biti umetno vzdrževan pri življenju, če bi bil kdaj v stanju velike odvisnosti od drugih. To pričevanje, katerega je potrdil tudi njegov brat, je Državni svet ocenil kot natančno in časovno opredeljeno. Upošteval je tudi, da je več drugih sester in bratov potrdilo, da takšne izpovedbe ustrezajo osebnosti, življenjski preteklosti in stališčem njihovega brata. Ugotovilo je tudi, da pritožniki tudi niso zatrjevali, da bi on kdaj trdil nasprotno. Končno je Državni svet še poudaril, da je bil v postopku opravljen tudi predhodni posvet z družino.
Čeprav je bolnik nesposoben izraziti svojo voljo, je njegova privolitev vendar središče postopka, kjer nastopa kot subjekt in glavni akter. V omenjenem Vodniku se priporoča, da se upoštevajo vnaprej izražene želje bolnika, te pa so lahko izražene ustno družinskemu članu oziroma sorodniku. Med drugim se v določnem številu držav v primerih, ko ni vnaprejšnjih navodil bolnika ali „biološke oporoke“, njegova volja ugotavlja na različne načine (na podlagi izjave zakonitega zastopnika, družine, drugih pričevanj o osebnosti, prepričanjih pacienta, itd.).
V navedenih okoliščinah je Državni svet lahko ugotovil, da so bila pričevanja o tem, kakšne so bile želje Vincenta Lamberta glede prenehanja ali nadaljnjega vzdrževanja zdravljenja, dovolj natančna.
IV) končni zaključki
Sodišče je zaključilo da je domače pravo skladno z zahtevami iz 2. člena Konvencije, kot ga je razlagal tudi Državni svet, postopek pa je bil voden natančno. Med drugim, kar zadeva pravna sredstva, ki so bila na razpolago pritožnikom, je Sodišče zaključilo, da so se v predmetni zadevi vsa stališča lahko izrazila in vsi aspekti zadeve natančno tehtali, tako na podlagi natančnega izvedenskega mnenja kot tudi na podlagi splošnih zaključkov najvišjih medicinskih in etičnih instanc.
Posledično so domače oblasti upoštevale svoje pozitivne dolžnosti iz 2. člena Konvencije, upoštevajoč meje proste presoje, kot izhajajo iz konkretne zadeve.
Zaključek: ni kršitve (dvanajst glasov za in pet glasov proti)
V Franciji je tudi odločitev ESČP razdelila javnost. Nova odločitev zdravnice, ki zdravi g. Lamberta, še ni znana; glej o tem članek: „L´impossible decision dans l´affaire Lambert“ v časniku Le Mond, Week.end, sobota 25. julij 2015, stran 6 (opomba V. Horvat).
Odločitev je lahko aktualna tudi za odločanje o tovrstni problematiki v naših sodnih postopkih. Razen tega kaže na to, da ESČP ne posega v samo „vsebinsko materijo“ (na primer v smislu absolutne svetosti življenja), temveč prvenstveno preizkuša, ali so bila upoštevana načela (predvsem procesna) Konvencije in prakse ESČP, ob upoštevanju načela subsidiarnosti in upoštevaje meje proste presoje, kar je pomembno tudi za odločanje v domačih sodnih postopkih, ko gre za tehtanje pravic, varovanih tudi s Konvencijo. Zdi pa se, da je s to odločbo vendarle kategorično in ultimativno (absolutno) odgovorjeno na vprašanje - ali je treba upoštevati izraženo oziroma dokazano voljo poškodovanca oz. bolnika (stališče V. Horvat).
Full & Egal Universal Law Academy