L. D. in P. K. - Bulgaria - 7949/11 in 45522/13
Preprečitev biološkemu očetu, da se ugotovi očetovstvo otroka, glede katerega je bilo že priznano očetovstvo s strani drugega moškega - kršitev
Dejstva:
V vsaki od zadev je pritožnik moški, ki je bil z verjetnostjo 99,99% na podlagi testa DNA (test je bil izveden za enega od obeh), ugotovljen kot biološki oče otroka, katerega očetovstvo je bilo že priznano s strani drugega moškega. Domače pravo ne predvideva možnosti nasprotovati takšnemu priznanju, niti možnosti, da se v tem primeru dokaže biološko očetovstvo. Sodni senati so se zato omejili na dejstvo, da je bilo očetovstvo že ugotovljeno in so pritožnikoma odrekli kakršnokoli sodno varstvo. Ker je domneval, da gre za nekakšno nedovoljeno trgovino (mati je kasneje vzpostavila stik s parom, ki je želel posvojiti otroka, na kliniki, ki je spremljala njeno nosečnost), je eden od pritožnikov prepričal državno pravobranilstvo, da je vložilo tožbo pred pristojnim senatom. Vendar pa - ne da bi podalo razloge - je državno pravobranilstvo pozneje odstopilo od postopka.
Pravo:
Iz študije primerjalnega prava, ki jo je Sodišče izdelalo že v letu 2012, izhaja, da velika večina proučevanih držav pogodbenic, dovoljuje izpodbijanje priznanja očetovstva. Upoštevaje tudi druga pomembna dejstva tožena država razpolaga s širokim poljem proste presoje. Vendar pa je bilo to polje v spornem primeru prekoračeno. V konkretni zadevi so domači sodni senati, sklicujoč se na družinski zakonik, zavrnili tožbo pritožnikov zaradi pomanjkanja njune legitimacije. Zakonska prepoved o ponovnem odprtju vprašanja že registriranega očetovstva ne dopušča nobene izjeme. Izhaja iz volje bolgarskega zakonodajalca, da učvrsti družinska razmerja, s tem ko daje prednost družinskim vezem, kot so že bile ugotovljene, pred ugotavljanjem biološkega očetovstva. Po mnenju Sodišča pa bi morale biti prav tako upoštevane tudi vse okoliščine primera, predvsem položaj otroka, matere, zakonskega očeta in biološkega očeta, ki jih sodni senati niso presojali. Druge pravne poti, ki jih nudi pritožnikoma domače pravo, pa jima niso omogočile učinkovitega pravnega sredstva iz naslednjih razlogov:
a) Glede možnosti direktne tožbe na podlagi 8. člena Konvencije - kljub temu, da nedavna sodba domačega vrhovnega kasacijskega sodišča omogoča to možnost, pa Vlada ni sprožila nobene takšne tožbe, tožba prvega pritožnika pa je bila zavrnjena kot neutemeljena.
b) Glede možnosti angažirati državno pravobranilstvo oz. socialno službo - državno pravobranilstvo oz. krajevna direkcija socialne pomoči sta z zakonom pooblaščena za vložitev tožbe za presojo priznanja oz. ugotovitve očetovstva, ki lahko vodi k razveljavitvi že ugotovljenega očetovstva, če se ugotovi, da ne ustreza biološki realnosti (66. člen, alineja 5 družinskega zakonika). Moški, za katerega se domneva, da je biološki oče otroka, lahko da navedenim organom pobudo oz. od njih zahteva, da vložijo tožbo. Ta posebna pravica, ki je lahko učinkovito uporabljena v praksi, pa ima naslednje omejitve:
- niti družinski zakonik niti noben drug zakonski akt ne precizira, v katerih primerih ga morajo oz. bi ga morale oblasti uporabiti;
- zgolj na podlagi obstoječe sodne prakse in ugotovitev agencije za socialno pomoč, se lahko uveljavi v primeru ogroženosti otroka oz. kadar obstaja sum, da se je pri priznanju očetovstva hotelo zaobiti zakonsko ureditev posvojitve;
- tožba ni direktno dostopna pritožnikom: njena uveljavitev je dejansko odvisna od javnih oblasti, ki imajo diskrecijsko pravico;
- ne obstaja zakonsko zagotovilo, da se „upošteva“ prizadetega, pa čeprav se v praksi to sredstvo uporablja v okviru socialne preiskave;
- zoper odločitev oblasti o zavrnitvi zahteve za vložitev tožbe ali da se ji odpovedo oz. jo umaknejo, ni nobenega pravnega sredstva; v konkretnih dveh primerih pa oblasti niti niso obrazložile svoje odločitve;
- pri odločanju o vložitvi tožbe oblasti niso proučile različnih interesov. Čeprav so očitno upoštevale otrokov interes predvsem glede tveganja za njegovo zdravje oz. njegovo dobrobit oz. so upoštevale posvojitveno zakonodajo, ni mogoče trditi, da so bili ti, sicer legitimni interesi, v ravnovesju z drugimi interesi, predvsem tistimi biološkega očeta;
- cilj takšne tožbe ni v sodni ugotovitvi očetovstva biološkega očeta, temveč zgolj v razveljavitvi ugotovljene sorodstvene povezave oz. že priznanega očetovstva; podobna tožba je rezervirana za izjemne situacije, upoštevaje spoštovanje zakonodaje ali tveganja za otroka in tako niti ne gre za spor, ki bi zadeval ugotovitev očetovstva.
c) glede možnosti, da se prizna otroka še pred rojstvom - zakon nudi možnost priznanja oz. ugotovitve očetovstva otroka vnaprej, vendar pa te možnosti dejansko ni vedno, še posebej, če zainteresirani oče ni seznanjen z nosečnostjo; sicer pa v Bolgariji tudi ni tovrstne sodne prakse. Še več - celo v primeru vnaprejšnjega priznanja lahko mati temu nasprotuje z navadno izjavo: če mati soglaša s priznanjem očetovstva s strani drugega moškega, še preden je tisti, ki je prvi priznal, sploh lahko vložil tožbo pred sodiščem za ugotovitev očetovstva, se ta, pa čeprav je biološki oče otroka, prav tako znajde v isti situaciji kot pritožnika, to pomeni, da mu ni omogočeno priznanje očetovstva. Torej vnaprejšnja izjava ni učinkovito sredstvo za ugotavljanje očetovstva brez materine privolitve. V teh okoliščinah ni mogoče očitati pritožnikoma, da nista uveljavljala vnaprejšnjega priznanja očetovstva. Sicer pa so prizadeti le v dveh primerih uveljavljali ukrepe v smeri priznanja očetovstva takoj, ko so izvedeli za pričakovano rojstvo otrok.
Glede na povedano pritožnika nista imela možnosti učinkovito nasprotovati ugotovljeni družinski zvezi na podlagi priznanja, niti ugotoviti svojega očetovstva. Njuna pravica do spoštovanja zasebnega življenja torej ni bila upoštevana.
Sklep: kršitev (soglasno)
Člen 41: 6000 evrov vsakemu pritožniku za nepremoženjsko škodo
Glej tudi: Rozanski proti Poljski, 55339/00, 18. 5. 2006, Informacijsko obvestilo 86
Full & Egal Universal Law Academy