López Ribalda and Others - Spain - 1874/13
Spoštovanje zasebnosti
Prikrit video nadzor delodajalca nad blagajničarji v supermarketu - kršitev
Dejstva:
Pritožniki so bili zaposleni na delovnih mestih blagajnika v supermarketu. Ker je prihajalo do primanjkljajev v blagu in denarju, je delodajalec namestil nadzorne kamere, in to tako take, ki so bile vidne in o katerih so bili zaposleni obveščeni, kot tudi skrite, za katere pritožniki niso vedeli. Na podlagi posnetkov, iz katerih je bilo razvidno, da so pritožniki kradli produkte, jim je prenehalo delovno razmerje.
V postopku pred Sodiščem so pritožniki zatrjevali, da je delodajalec, med drugim, s prikritim snemanjem kršil njihovo pravico do zasebnosti, kakor jo varuje 8. člen Konvencije.
Pravo:
8. člen: Prikrito snemanje zaposlenih na delovnih mestih šteje kot upošteven poseg v njihovo zasebno sfero. Posneto gradivo je možno ponovno predvajati in prikazuje obnašanje in ravnanja pritožnikov na njihovih delovnih mestih, kjer so skladno s pogodbo o zaposlitvi morali opravljati svoje delo in se snemanju niso mogli izogniti. Z ukrepom snemanja je bilo poseženo v njihovo zasebno življenje.
Čeprav je bil osnovni namen varstva po 8. členu Konvencije varstvo posameznika pred samovoljnimi posegi s strani oblasti, se domet člena ne ustavi pri goli prepovedi za državo: poleg prepovedi poseganja v zasebno sfero so državi naložene pozitivne obveznosti, da zagotovi učinkovito spoštovanje zasebnosti. Ta del pa lahko obsega dolžnost države, da sprejme ukrepe, s katerimi se bo zagotovilo spoštovanje zasebnosti na horizontalni ravni med zasebnimi subjekti. Sodišče je moralo zato presoditi, ali je država izpolnila svojo pozitivno obveznost po 8. členu in našla ravnovesje med interesi pritožnikov po spoštovanju zasebnosti na eni strani in interesom delodajalca po zaščiti zasebne lastnine z vidika organizacije in poslovodenja na drugi strani, ob tem pa upoštevati še javni interes po zakonitosti sodnih postopkov.
Prikrito snemanje je bilo uvedeno, ko je zunanji nadzor ugotovil obstoj izgub, kar je utemeljilo sum, da se dogajajo tatvine, ki jih izvršujejo pritožniki, ostali zaposleni in kupci. Pridobljeni vizualni podatki so obsegali shranjevanje in procesiranje osebnih podatkov, ki so bili tesno povezani z zasebnostjo posameznikov. Gradivo je obdelovalo več oseb, ki jih je angažiral delodajalec (med drugim tudi sindikalni predstavnik in pravni pooblaščenec delodajalca), in to preden so bili pritožniki sploh obveščeni, da posnetki obstojijo.
Zakonodaja, ki je veljala v relevantnem obdobju nastanka posnetkov, je vsebovala specialne določbe o varstvu osebnih podatkov. Kakor so ugotovila domača sodišča, delodajalec teh pravil ni upošteval: ni obvestil oseb, da obstojijo sredstva, s katerimi se zbirajo in obdelujejo njihovi osebni podatki. Dodatno je vlada priznala tudi, da pritožniki niso bili seznanjeni, da so nameščene kamere, usmerjene direktno na blagajne in da niso bili poučeni o pravicah po Zakonu o varstvu osebnih podatkov.
Kljub takšnim ugotovitvam so domača sodišča presodila, da je bil izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja upravičen, saj so bili sumi tatvin potrjeni, da so bili ukrepi za ugotovitev, od kod izgube, legitimni, nujni in sorazmerni, saj drugačnega načina za varstvo svojih premoženjskih interesov, ki bi manj posegali v zasebnost pritožnikov, delodajalec ni imel na voljo.
Opisana situacija se razlikuje od tiste, ki jo je Sodišče ugotovilo v zadevi Köpke proti Nemčiji. Drugače kot v zadevi Köpke je v konkretni zadevi zakonodaja jasno zapovedovala, da mora vsakdo, ki zbira osebne podatke, o tem in o načinu zbiranja subjekte obvestiti. Kadar mora biti vsakdo po nacionalni zakonodaji obveščen o obstoju, namenu in načinu prikritega snemanja, ima vsak posameznik visoko in razumno pričakovanje glede spoštovanja zasebnosti. Poleg tega namestitev prikritega snemanja ni bila (npr. na podlagi predobstoječih indicev) usmerjena neposredno zoper pritožnike, pač pa zoper vse zaposlene blagajnike, v obdobju več tednov, brez časovne omejitve in tekom celotnega delovnega časa. V zadevi Köpke je bilo snemanje omejeno na dva tedna, omejeno pa je bilo le na dva osumljena uslužbenca. V tej zadevi pa je bilo snemanje usmerjeno na splošno zoper vse zaposlene na blagajnah, na podlagi nepravilnosti, ki jih je odkril poslovodja.
Na podlagi takih ugotovitev Sodišče ni sprejelo razlogov domačih sodišč, da je bil delodajalčev ukrep sorazmeren in je zasledoval legitimen cilj varstva lastnine delodajalca. Video nadzor, kot ga je namestil delodajalec, ni bil skladen z zahtevami domače zakonodaje, potekalo pa je daljše časovno obdobje, zlasti pa posamezniki, katerih osebni podatki so se na ta način zbirali, niso bili natančno in nedvoumno obveščeni o obstoju in karakteristikah izvajanja nadzora. Delodajalec bi svoje interese lahko zaščitil drugače, zlasti tako, da bi o namestitvi kamer obvestil zaposlene in jih seznanil z informacijami, kakor zapoveduje Zakon o varstvu osebnih podatkov.
Ob upoštevanju gornjih razlogov in polja proste presoje države glede reguliranja področja Sodišče ugotavlja, da domača sodišča niso našla ustreznega ravnovesja med nasprotujočimi si interesi pritožnikov po spoštovanju zasebnosti po 8. členu Konvencije in interesom delodajalca po varstvu zasebne lastnine.
Sklep: Kršitev (z večino glasov, 6 : 1).
Člen 41: 4.000 EUR vsakemu od pritožnikov za nepremoženjsko škodo, zahtevek za povrnitev premoženjske škode je Sodišče zavrnilo.
Sodišče je soglasno sklenilo tudi, da kršitev po prvem odstavku 6. člena Konvencije ni podana, še posebej ne, kar zadeva uporabe dokazov, pridobljenih s kršitvijo 8. člena.
Glej tudi:
- Bărbulescu v. Romania, GC, 61496/08, Information Note 210
- Köpke v. Germany, 420/07, Information Note 134
Full & Egal Universal Law Academy