Grško katoliška župnija Lupene in drugi - Romunija - 76943/11
Dejstva
Leta 1948 so bili pritožniki kot del verske skupnost, ki je pripadala katoliški cerkvi vzhodne usmeritve (grško-katoliška cerkev oziroma grški katoliki) podvrženi zakonskemu odloku št. 358/1948, na čigar podlagi je bilo premoženje, ki je pripadalo tej verski skupnosti, prenešeno na državo, razen premoženja župnije; slednje pa je bilo prenešeno na ortodoksno cerkev na podlagi odloka št. 177/1948, ki je določal, da se v primeru, ko večina vernikov neke cerkve postanejo verniki druge cerkve, premoženje, ki je bilo prej v upravljanju prve cerkve, prenese v upravljanje druge. V letu 1967 je bila cerkev z dvoriščem, ki je pripadalo pritožnikom (župniji) zemljiškoknjižno prenesena v last romunske ortodoksne cerkve. Po padcu komunističnega režima v decembru 1989 je bil odlok št. 358/1948 razveljavljen na podlagi zakonskega odloka št. 9/1989. Grško-katoliška skupnost je bila uradno priznana z zakonskim odlokom št. 126/1990. 3. člen tega odloka je določal, da mora biti pravni položaj premoženja, ki je pripadal grško-katoliški župniji hitro urejen v okviru mešane komisije, sestavljene iz predstavnikov obeh verskih skupnosti, tako grško-katoliške kot tudi ortodoksne. Pri sprejemanju odločitev se je morala upoštevati „volja vernikov verske skupnosti, lastnice premoženje“. 3. člen Odloka št. 126/1990 je bil dopolnjen z odredbo Vlade št. 64/2004 z dne 13. 8. 2004 in z zakonom št. 182/2005. V skladu s spremenjenim odlokom je v primeru nesoglasja predstavnikov obeh verskih skupnosti mešane komisije lahko zainteresirana stranka vložila tožbo, utemeljeno na podlagi splošnih zakonskih določb.
Tožnica - župnija je bila rekonstituirana 12. 8. 1996. Pritožniki so opravili potrebne korake, da bi obdržali cerkev s pripadajočim dvoriščem. Sestanki mešane komisije pa niso dosegli svojega namena. Prav tako je bila neuspešna tožba pritožnikov, utemeljena na podlagi splošnih predpisov. Sodne oblasti so utemeljile svoje odločitve na podlagi posebnega kriterija „volja vernikov verske skupnosti lastnice premoženja“.
Kar zadeva pravo - člen 6/1 Konvencije
a) glede pravice do dostopa do sodišča:
Predmetna zadeva se uvršča v poseben sklop vrnitve verskih objektov, ki so pripadali grško-katoliški cerkvi, ki je bila odpravljena v času komunističnega režima. Problematika vračanja teh je relativno zelo pomembna in odpira vprašanja, ki so še posebej družbeno občutljiva. Sodišče je že do sedaj razsodilo v podobnih okoliščinah, da izključna splošna pristojnost razsodišč v zvezi z verskimi objekti nasprotuje že sama po sebi pravici do pristopa do sodišča in še več, da sistemi razreševanja spornih razmerij v predhodnih postopkih na podlagi zakonskega odloka št. 126/1990 niso bili dovolj urejeni in da tudi sodni nadzor nad odločitvijo mešane komisije ni bil ustrezen[1]. Pritožniki pa so lahko pozvali cerkev, ki razpolaga s premoženjem, pred sodišče na podlagi vložene zahteve za vrnitev verskih prostorov, upoštevajoč tretji člen spremenjenega zakonskega odloka št. 126/1990. Poudarili so, da merilo, določeno s posebnim zakonom, na podlagi katerega se pravni položaj verskih objektov presoja na podlagi volje vernikov verske skupnosti, ki razpolaga s premoženjem, predstavlja omejitev njihovi pravici do dostopa do sodišča z namenom, da se uveljavi volja nasprotne strani v postopku.
V tej smeri je Sodišče poudarilo, da se domače sodne oblasti niso izrekle za nepristojne za zadevo, temveč so jo razčiščevale, preden so ugotovile, da ni utemeljena. Uporabile so posebne zakonske kriterije in se sklicevale na konkretna dejstva, kot so zgodovinski in socialni kontekst ter jih presojala skozi časovni vidik. Skrbno so utemeljile odločitve in argumenti pritožnikov, ki so bili pomembni za odločitev v zadevi, so bili poglobljeno proučeni. Prav tako so bile pristojne za uporabo in razlago domačega prava, ne da bi bile vezane na zavrnilno stališče ortodoksne cerkve iz predhodne prijateljske obravnave. Razen tega je bila sodna kontrola dovolj široka, da je bilo zadoščeno zahtevi iz člena 6/1 Konvencije. Na ta način so bile tožbe pritožnikov zadosti poglobljeno presojane s strani sodnika. Zgolj dejstvo, da ocenjujejo kot nepravičen kriterij, določen s posebnim zakonom: „volja vernikov verske skupnosti, ki je lastnica premoženja“ ne zadostuje za oceno neučinkovitosti njihove pravice do dostopa do sodišča. Glede na vse okoliščine primera so pritožniki lahko izčrpali pravico do dostopa do sodišča. Zaključek: Ni kršitve (soglasno)
b) glede zatrjevanega neupoštevanja načela pravne varnosti:
Pritožniki so na domače sodne oblasti naslovili reivindikacijsko tožbo, utemeljeno na podlagi splošnega prava. Pritožbeno sodišče in Visoko državno sodišče Romunije, ki sta odločali o zadevi, sta dali prednost uporabi specialnega zakona - zakonskemu odloku št. 126/1990. Pritožniki pa ugotavljajo nepredvidljivost uporabe merila iz specialnega zakona in zato tudi neupoštevanje načela pravne varnosti. Pojem splošnega prava ni bil razložen na podlagi odredbe, na podlagi katere so pritožniki utemeljevali svojo tožbo. Razen tega je bila nujna odredba Vlade št. 94/2000 iz julija 2005, ki je omogočila oziroma se je nanašala na vrnitev nepremičnin, pripadajočih verski skupnosti Romunije, spremenjena in je določila, da naj bo pravna ureditev določena s posebnim zakonom. Tako so bile sodne oblasti pozvane hitro razrešiti pravde v zvezi z zahtevki za vrnitev, ob tem, da niso imele na razpolago zadostnega zakonodajnega okvira, ki bi bil jasen in predvidljiv. Prav tako so različni sodni senati zavzemali različna pravna stališča oziroma odločitve o istem pravnem vprašanju. Razvoj poenotenja stališč v sodni praksi pa je proces, ki se oblikuje v nekem časovnem obdobju. Obdobja različne sodne prakse so tako lahko dopustna, ne da bi bilo vprašljiva pravna varnost. Najvišje sodne oblasti države, Visoko državno sodišče in Ustavno sodišče Romunije, so namreč odpravile te razlike s sprejetjem stališč glede vprašanja uporabe kriterija specialnega zakona v zvezi z razlago „volje vernikov verske skupnosti, ki je lastnica premoženja“. Dejstvo, da je bila odločitev v pravdi sprejeta pred poenotenjem sodne prakse, sama po sebi ne krši načela predvidljivosti in pravne varnosti, upoštevajoč, da je bil domači pravni sistem sposoben končati to negotovost s svojimi sredstvi. Sicer pa je bila sprejeta rešitev v zadevi pritožnikov podobna odločitvi, sprejeti kasneje s strani Ustavnega sodišča in v sodni praksi večinsko sprejeti s strani Visokega državnega sodišča. Kompleksnost vprašanj predmetne zadeve in njena socialna nota pojasnjujejo, da je poenotenje sodne prakse s strani domačih sodnih oblasti potrebovalo več let. Razen tega v konkretnem primeru ni šlo za razčiščevanje različnih stališč v zvezi z neko zakonsko določbo, temveč se je bilo treba odločiti v okviru sodne prakse, kako je treba uporabiti splošno pravo ter posebne določbe. Končno, razlaga, ki jo je podalo Visoko državno sodišče glede pojma „splošnega prava“ in njegove interpretacije skozi prizmo splošne oziroma posebne določbe, ki ni bila v korist pritožnikom, sama po sebi ne pomeni kršitve določbe 6. člena Konvencije. Pritožniki niso utemeljili, da bi jim bila kršena pravica, saj je bila v pravdi njihova zadeva proučena s strani pritožbenega sodišča in Visokega državnega sodišča. Razen tega so sodne oblasti obrazložile svoje odločitve, tako kar zadeva dejstva, kot tudi, kar zadeva pravo, njihova interpretacija pa ni bila arbitrarna, nerazumna in tudi ne takšna, ki bi kršila enakost položajev strank v postopku, temveč je šlo le za uporabo domačega zakona. Zaključek: ni kršitve (soglasno)
14. člen v povezavi s 6/1 členom Konvencije: Pritožniki so se predstavili kot žrtve diskriminacije v zvezi z uveljavitvijo njihove pravice dostopa do sodišča.
a) glede vprašanja, ali je šlo za razlikovanje pri obravnavanju na podlagi vere med posamezniki, ki so se nahajali v podobnih situacijah: Nobenega verskega razlikovanja ni mogoče ugotoviti na podlagi 3. člena zakonskega odloka št. 126/1990. To določilo je lahko razlagano v korist tožene stranke v razmerju do pritožnikov. Sodišče je presojalo 3. člen v kontekstu 6. člena Konvencije. Obstaja različno obravnavanje dveh skupin grško- katoliške cerkve in ortodoksne cerkve, ki se, kar zadeva njune zahteve do lastninske pravice na obravnavanih verskih objektih, nahajata v podobni situaciji.
b) glede presoje, ali obstaja pravična in razumna presoja:
Vlada je poudarila, da je država nameravala zavarovati svobodo tistih, ki so bili prisiljeni v času totalitarističnega sistema zapustiti grško-katoliško vero in se priključiti novi veri, pri tem pa obdržati uporabo že zgrajenih verskih objektov. Ob uporabi merila „volja vernikov verske skupnosti, lastnice premoženja“ se romunske sodne oblasti niso omejile na presojo stališča tožene stranke, da obnovijo cerkev, temveč so upoštevale uravnoteženje interesov v zadevi. Na podlagi poglobljene proučitve dejanske situacije so sprejele sodbe, ki so obrazložene in ki upoštevajo tudi ustaljeno sodno prakso ustavnega sodišča. Tudi ustavno sodišče je predstavilo razloge, ki se nanašajo na nujnost varstva svobode verskih obredov in svobode drugega, vključujoč vse okoliščine zgodovinskega konteksta zadeve. Tudi očitki pritožnikov, ki se nanašajo na neenotnost sodne prakse v razmerju do načela pravne varnosti, so bili prav tako presojani v smeri 6/1 člena Konvencije. Vendar pa se pri tem ne izkazuje kakšna nova ugotovitev z vidika 14. člena v zvezi s členom 6/1 Konvencije. Upoštevajoč zasledovani cilj in razumne razloge sprejetje spornih kriterijev s strani nacionalnega zakonodajalca ni bilo v nasprotju s 14. členom Konvencije.
Zaključek: ni kršitve (soglasno)
Sodišče pa je soglasno zaključilo, da je bila kršena določba člena 6/1 Konvencije, ker zadeva pritožnikov ni bila razsojena v razumnem roku in naložilo skupno plačilo 2.400 € pritožnikom iz naslova nepremoženjske škode.
[1]Grško-katoliška župnija Sambata Bihor proti Romuniji, št. 48107/99 z dne 12. 1. 2010, Informacija 126.
Full & Egal Universal Law Academy