Magyar Helsinki Bizottag - Hungary - 18030/11
Svoboda sprejemanja obvestil
Zavrnitev dostopa do podatkov o imenih javnih zagovornikov in številu njihovih imenovanj nevladni organizaciji, ki je izvajala raziskavo - kršitev
Dejstva:
Pritožnica je bila kot nevladna organizacija ustanovljena 1989 z nalogo, da spremlja implementacijo na mednarodni ravni sprejetih standardov človekovih pravic na Madžarskem in v tem smislu zagotavljati tudi pravno zastopanje, izobraževanje in usposabljanje. Za potrebe raziskave o učinkovitosti sistema javnega (ex officio) zastopanja je pritožnica od več policijskih oddelkov zahtevala podatke o imenih postavljenih zagovornikov in številu njihovih imenovanj. 17 policijskih oddelkov je podatke posredovalo, pet pa je posredovanje podatkov zavrnilo, in sicer potem, ko so se zahtevi na sodišču uspešno uprli. Pritožnica je bila neuspešna tudi v postopku zoper dva nadaljnja oddelka, ki sta nasprotovala zahtevi in podatkov nista posredovala. Pritožnica uveljavlja kršitev 10. člena Konvencije, ki naj bi jo zagrešila domača sodišča, ki zaprošenim organom niso ukazala razkritja želenih informacij, kar naj bi kršilo pritožničino pravico do dostopa do informacij.
Pravo:
a) Ali se konvencija uporablja in ali obstaja poseg:
Konvencijo je treba razlagati skladno z določbami 30. do 33. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in glede na vsebino in namen Konvencije kot celote. Sodišče ob odločanju ni spregledalo uveljavljenega občega mednarodnega in nacionalnega standarda evropskih držav, sporazumov, ki izvirajo iz specialnih mednarodnih inštrumentov ter prakse držav pogodbenic. Ob razlagi Konvencije se je Sodišče poslužilo tudi dodatnih metod razlage, med njimi tudi študije pripravljalnih aktov.
V luči naštetih izhodišč je Sodišče moralo presoditi, ali dostop do informacij, ki jih zbira država, spada v okvir varstva po 10. členu Konvencije, kljub temu da iz samega teksta določila taka pravica ne izhaja.
Ureditve v večini posameznih držav pogodbenic priznavajo in podeljujejo pravico do dostopa do informacij, pri čemer obstaja široko soglasje, da se ta pravica razteza tudi na posameznikovo pravico do tistih informacij, ki jih zbira in hrani država, in sicer zato, da se na tak način javnosti omogoči, da proučuje in oblikuje mnenje o zadevah, ki so v splošnem interesu, med temi zlasti mnenje o načinu funkcioniranja oblasti v demokratični družbi. Tudi na mednarodni ravni obstoji velika stopnja konsenza glede tega vprašanja. Tako je pravica do pridobitve informacij izrecno zagotovljena v 19. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 in obstoj te pravice je bil večkrat izrecno potrjen s strani Sveta OZN za človekove pravice. Tudi 42. člen Listine EU o temeljnih pravicah državljanom zagotavlja pravico do dostopa do določenih dokumentov. Konvencija Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov, čeprav jo je ratificiralo šele 7 držav članic SE, pomeni nadaljevanje razvoja in uveljavitev dolžnosti države, da zagotovi dostop do javnih informacij.
Ob upoštevanju opisanih načel je Sodišče razlagalo prvi odstavek 10. člena Konvencije tako, da je v njen domet vključilo tudi pravico do dostopa do informacij. Sodišče je odločilo, da zaradi varstva pravne varnosti, predvidljivosti in enakosti, brez utemeljenega razloga ne bo odstopilo od že izoblikovanih lastnih stališč (Leander v. Sweden, 9248/81). Vendar pa je Konvencija primarno in zlasti sistem, namenjen varstvu človekovih pravic, zato je potrebno upoštevati, da se razmere v državah pogodbenicah spreminjajo in se je Sodišče dolžno odzvati na vsa razvijajoča se zbliževanja ciljnih standardov.
Pravica do pridobivanja informacij ne obsega pozitivne dolžnosti države, da zbira in razširja informacije po lastni iniciativi, prav tako posamezniku ne podeljuje pravice do dostopa do informacij, ki jih hrani oblastni organ, niti ne nalaga državi obveznosti, da posreduje tovrstne informacije posamezniku. Bi pa taka pravica oz. obveznost lahko nastala, če: 1. bi posredovanje informacije odredilo sodišče s pravnomočno odločbo in 2. v okoliščinah, v katerih se pravica posameznika do svobodnega izražanja ne more uresničiti brez dostopa do določenih podatkov, še zlasti pravica do pridobivanja in posredovanja informacij, in kadar bi zavrnitev dostopa do informacij pomenila poseg v pravico do sprejemanja in sporočanja obvestil.
Ali in v kakšni meri zavrnitev dostopa do informacij pomeni poseg v pravico do pritožnikove svobode izražanja mora biti ugotovljeno v vsakem posamičnem primeru in ob upoštevanju konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na: 1. namen zahteve za posredovanje informacij, 2. narave same informacije, 3. položaj vlagatelja zahteve in 4. ali je informacija pripravljena in dostopna. Sodišče je ugotovilo, da je pritožnica želela izvrševati pravico do posredovanja informacij s področja splošnega interesa, pri čemer je potrebovala dostop do določenih informacij, ki so bile ključnega pomena za izvrševanje svobode izražanja. Podatek o številu imenovanj javnih zagovornikov ima naravo javnega interesa. Sodišče ne dvomi, da sporna raziskava vsebuje informacije, ki jih je pritožnica želela posredovati javnosti; ta pa jih je bila upravičena prejeti; za izpolnitev svoje naloge pa je bil dostop do spornih informacij ključnega/bistvenega pomena. Želene informacije so bile že zbrane in dostopne/na voljo.
Glede na te ugotovitve je Sodišče odločilo, da je prišlo do posega v pravico, zagotovljeno po 10. členu Konvencije, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti.
b) Upravičenost posega:
Sodišče je ugotovilo, da je poseg v pravico temeljil na zakonu in da je omejitev svobode izražanja pritožnice zasledovala legitimen cilj zaščite pravic drugih. Zahteva za dostop do podatkov se je sicer nanašala na osebne podatke, vendar v pretežni meri na poklicno ravnanje v javnih postopkih. V tem pomenu podatkov o poklicni aktivnosti javnih zagovornikov ni mogoče šteti v sfero zasebnih podatkov. Iskane informacije se niso nanašale na ravnanja ali odločitve javnih zagovornikov v okviru zastopanja ali svetovanja konkretnim klientom, država pa prav tako ni dokazala, da bi razkritje podatkov lahko kakorkoli vplivalo na izvrševanje pravice do spoštovanja zasebnosti (v smislu 8. člena Konvencije) javnih zagovornikov. Ni podanih razlogov za domnevo, da bi imena javnih zagovornikov in število njihovih imenovanj ne bilo razkrito javnosti z drugimi sredstvi. Interesi, na katere se je v okviru 8. člena Konvencije sklicevala država, niso bili take narave in stopnje, da bi se pravica do zasebnosti oz. njeno varstvo lahko aktivirala in bi bilo treba tehtati med njo in pravico pritožnikov po 10. členu Konvencije.
Predmet raziskave je bila učinkovitost sistema javnega zagovorništva in njegova tesna povezava s pravico do poštenega sojenja, ki je temeljna pravica tako po madžarskem kot po konvencijskem pravu. Vsaka kritika ali predlog za izboljšavo obstoječega sistema sta tako direktno povezana s pravico do poštenega sojenja in posledično predmet legitimnega javnega interesa. Sodišče je upoštevalo in pritožnici priznalo, da je z raziskavo želela prispevati k javni razpravi o splošno pomembni zadevi, pri čemer je bil ta njen namen z zavrnitvijo dostopa do podatkov bistveno okrnjen. Čeprav se je zahteva nanašala na osebne podatke, ti niso presegali meje javne sfere. Sodišče je zaključilo, da kljub upoštevanju prostega polja presoje države pogodbenice ni podane razumne in utemeljene povezave med spornim posegom (zavrnitvijo dostopa) in zakonitim ciljem, ki ga je poseg (zavrnitev dostopa) zasledoval(a).
Sklep:
Z večino glasov ( 15 proti 2) je Sodišče ugotovilo obstoj kršitve.
Po 41. členu je prisodilo 215 € odškodnine za premoženjsko škodo, zahtevek za nepremoženjsko škodo ni bil postavljen.
Glej tudi: Leander v. Sweden (9248/81), Gaskin v. the United Kingdom (10454/83), Guerra and Others v. Italy (14967/89), Roche v. the United Kingdom (GC, 32555/96; Information Note 79), Sdruženi JihočeskeMatky v. the CzechRepublic (19101/03), Youth Initiative for Human Rights v. Serbia (48135/06; Information Note 164)
Full & Egal Universal Law Academy