Medžlis Islamske Zajednice Brčko and Others - Bosnia and Herzegovina - 17224/11
Nevladne organizacije so dolžne preveriti dejanske trditve, ki so žaljive do posameznika - ni kršitve
Dejstva:
Pritožniki, verska skupnost muslimanov in tri nevladne organizacije etničnih Bošnjakov v Brčko Districtu, so vodstvu distrikta poslali pismo, v katerem so izrazili pomisleke o postopku imenovanja direktorja multi-etničnega javnega radia ter trdili, da je urednica, ki je bila predlagana za funkcijo, izvrševala dejanja, ki ne izkazujejo spoštovanja do muslimanov in etničnih Bošnjakov. Kmalu zatem je bilo pismo objavljeno v treh različnih dnevnih časopisih. Urednica je vložila civilno tožbo zaradi razžalitve. Pritožniki so bili obsojeni, da morajo umakniti/preklicati pismo, če pa tega ne bodo storili, pa bodo morali plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo.
V postopku pred Sodiščem so pritožniki zatrjevali, da je bilo z obsodbo poseženo v svobodo izražanja, ki jim je zagotovljena po 10. členu Konvencije.
Pravo:
Člen 10: Odločitev domačih sodišč je posegla v svobodo izražanja pritožnikov. Poseg je bil zakonit, zasledoval je legitimen cilj - zaščita ugleda drugih. Osrednje vprašanja za Sodišče je bilo, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi.
Obtoževanje urednice, da ni bila spoštljiva do druge etnične skupine in vere ni le oblatila njenega ugleda, pač pa ji je povzročila škodo na poklicnem in socialnem področju. Obtožbe so tako vsebovale zadostno mero resnosti, da so lahko posegle v uredničino pravico po 8. členu Konvencije. Sodišče je zato moralo ugotoviti, ali so domača sodišča ustrezno uravnotežila obe konvencijski pravici v konfliktu, namreč svobodo izražanja po 10.členu in pravico do spoštovanja dobrega imena po 8. členu.
Pritožniki niso v podrejenem (delovnopravnem) odnosu z javnim radiem, zato jih ne veže morebitna lojalnost, zadržek ali zaupnost, posledično pa se Sodišču ni bilo treba ukvarjati s tematiko „žvižgačev“. Sodišče pritrjuje razlogom domačih sodišč, da so pritožniki odgovorni zgolj za zasebno korespondenco z lokalnimi oblastmi, ne pa tudi za objavo pisma v medijih, saj ni bilo dokazano, da so za objavo stali oni.
Kadar nevladne organizacije opozorijo na zadeve, ki se tičejo javnega interesa, podobno kot novinarji izvršujejo naloge javnega/družbenega čuvaja. Na področju svobode tiska in v povezavi z dolžnostmi in odgovornostjo, ki so povezani z izvrševanjem svobode izražanja, so novinarji varovani po 10. členu v zvezi z zadevami, ki so splošnega pomena, le in kolikor ravnajo v dobri veri, z namenom objavljanja pravih in resničnih, zanesljivih informacij, skratka le tedaj, ko ravnajo skladno z novinarsko etiko. Enaka merila veljajo za nevladne organizacije, kadar izvajajo funkcijo družbenega nadzora.
V iskanju ravnovesja med nasprotujočimi interesi je treba uporabiti kriterije, ki so se izoblikovali glede razširjanja žaljivih izjav s strani medijev, kadar izvršujejo nadzorno funkcijo:
a) kako dobro je bila prizadeta oseba poznana v javnosti in kaj je bil predmet žaljivke: S tem, ko se je prijavila na mesto direktorja radia in ob upoštevanju, da so bile informacije, ki so bile predmet spornega pisma, v splošnem interesu, je treba šteti, da je urednica neizogibno in vedoma vstopila v javno sfero in s tem privolila, da bodo njena ravnanja pod drobnogledom javnosti. V takih okoliščinah so meje dovoljene kritike postavljene višje kot v primerih običajnega strokovnjaka.
b) vsebina, oblika in posledice informacije, ki je bila posredovana oblastem: Pomembna za odločitev je bila izbira besed, ki so jih pritožniki uporabili v pismu. Niso izrecno navedli, da del posredovanih informacij izvira iz druge roke, kot npr. od zaposlenih na radiu. V pismu so uvodoma zapisali: „kakor izhaja iz naših informacij“, vendar ob tem niso jasno povedali, da so oni samo posredniki. Tako so se posredno predstavljali kot neposredni viri informacij in zato tudi nosijo odgovornost za te izjave. Prav tako pomembna za odločitev je bila okoliščina, ali je bil namen pritožnikov užaliti urednico ali pa pristojne organe seznaniti z ravnanjem, ki se je pritožnikom zdelo protipravno ali neprimerno. Pritožniki vztrajajo, da je bil njihov namen informirati pristojne organe o nepravilnostih in jih spodbuditi k preiskavi in potrditvi obtožb iz pisma. Vendar pa samo pismo zahteve po preiskavi in ugotovitvi obtožb ni vsebovalo. Kar se tiče posledic obtožb, posredovanih oblastem, iz njih brez dvoma izhaja, da je glede na kontekst, uredničin ugled kot moralne in socialne osebe padel. Obtožbe jo slikajo v zelo negativni luči in jo prikazujejo kot osebo, ki ne pozna spoštovanja in zaničuje, prezira muslimane in etnične Bošnjake. Po oceni domačih sodišč, ki jo sprejema tudi Sodišče, da so sporne navedbe v pismu žaljive in so okrnile uredničin ugled. Dejstvo, da je bilo pismo kot zasebno poslano relativno ozkemu krogu uradnikov, ni omililo potencialnih škodljivih vplivov na njeno kariero javne uslužbenke oz. na njen sloves kot novinarke. Ne glede na to, kako je pismo prišlo v javnost, si je lahko predstavljati, da je njegova objava omogočila javno diskusijo o urednici in še poslabšala njen ugled in profesionalni sloves.
c) pristnost razširjenih informacij: Najpomembnejši kriterij iskanja ravnotežja v zadevi predstavlja avtentičnost, pristnost oblastem posredovane informacije. V kontekstu svobode tiska se je izoblikovalo stališče, da morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi, da so mediji oproščeni svoji sicer redni obveznosti, da preverijo resničnost dejanskih navedb, ki so žaljive za posameznika. Enako kot časopisi so tudi pritožniki zavezani, da ugotovijo in preverijo resničnost obtožb, preden jih razširjajo. Taka obveznost je del etičnega kodeksa nevladnih organizacij. Domača sodišča so razsodila, da je obstajalo očitno neskladje med tem, kar so pritožnikom povedali zaposleni na radiu in med vsebino pisma. Pritožniki, ki kot nevladne organizacije v družbi uživajo velik ugled, so bili dolžni natančno predstaviti mnenje zaposlenih, kar bi bilo v skladu z ohranjanjem in rastjo medsebojnega zaupanja in njihove podobe usposobljenih in odgovornih udeležencev v javnem življenju. Domača sodišča so ugotovila, da urednica, nasprotno navedbam v spornem pismo, ni bila avtorica komentarjev v tedenskem časopisu. Da bi preverili in ugotovili resničnost tega dejstva, preden so ga zapisali in posredovali oblastem, pritožnikov ne bi stala posebnega truda. Sodišče tako ni našlo nobenih razlogov, da ne bi sprejelo ugotovitev domačih sodišč, da pritožniki niso dokazali resničnosti spornih očitkov, za katere so vedeli ali bi morali vedeti, da niso pravilne, resnične, zato je pravilen zaključek, da pritožniki niso imeli dovoljšnje dejanske baze, da so sporne obtožbe zapisali v poslanem pismu.
d) resnost sankcije: Domača sodišča so pritožnikov naložila, da morajo oblastem naznaniti, da preklicujejo sporne obtožbe in jih umikajo, če pa tega ne bodo storili, bodo dolžni solidarno plačati nepremoženjsko škodo v višini 1.280 €. Taka vsota sama po sebi ni nesorazmerna.
Sodišče ni zaznalo nobenih prepričljivih razlogov, da bi moralo nadomestiti razloge domačih sodišč in razveljaviti njihovo odločitev. Sporni konflikt interesov je bil razrešen z navedbo dovolj pomembnih razlogov, pri čemer so domača sodišča v okviru doktrine polja proste presoje našla ustrezno sorazmerje med svobodo izražanja pritožnikov in uredničinim interesom po zaščiti ugleda in dobrega imena.
Sklep: Ni kršitve (11 glasov proti 6).
Glej tudi:
- Zakharov v. Russia, 14881/03;
- Björk Eiosdottir v. Iceland, 46443/09, Information Note 154;
- Pedersen and Baadsgaard v. Denmark (GC), 49017/99, Information Note 70;
Full & Egal Universal Law Academy