M. G. - Turkey - 646/10
Pozitivna obveznost (materialni vidik)
Nedostopnost varstvenih ukrepov proti domačemu nasilju nad neporočenimi ali ločenimi ženskami - kršitev
Dejstva – pritožnica je kot žrtev nasilja v partnerski zvezi utrpela več poškodb. V letu 2006 je zato vložila kazensko tožbo proti svojemu možu, potem ko je pred tem zapustila domače prebivališče in se zatekla v skupinsko zavetišče. Prav tako je vložila tožbo na razvezo. Hitro je bilo ugotovljeno njeno fizično in psihično stanje; zagotovljeni so ji bili varstveni ukrepi, ki so na podlagi zakona v Turčiji namenjeni žrtvam domačega nasilja, ti pa so se ves čas do razveze zakonske zveze tudi obnavljali. Ukrepi so na primer vsebovali prepoved približevanja skupnemu prebivališču s prepovedjo vznemirjenja pritožnice in njenih otrok tudi po telekomunikacijskih sredstvih, pod pretnjo sankcije odvzema prostosti. V letu 2007 je bila razveza razglašena. Potem je v letu 2012 pričel veljati novi zakon, ki je odpravil vsakršno razlikovanje med poročenimi in neporočenimi osebami, varstveni ukrepi pa so bili lahko na novo uvedeni na podlagi zahtev žrtev. V letu 2012 je tožilec sprožil proti bivšemu pritožničinemu zakoncu kazenski pregon, ki pa je ostal nezaključen.
Kar zadeva pravo - 3. člen; pritožničine trditve so bile utemeljene in so imele določeno težo, kar omogoča uporabo 3. člena Konvencije. Država je morala sprejeti zakonsko primerni okvir in tudi ustrezno ukrepati.
a) pomanjkanje ustreznega kazenskega odziva. V zvezi s kontinuiranim nasiljem nad ženskami, se nalaga domačim sodnim oblastem, da upoštevajo občutljivost moralne, fizične kot tudi materialne situacije žrtve, in obravnavajo zadevo v najkrajšem možnem času - gre za zahteve po natančnem in hitrem obravnavanju, izrecno navedenimi med drugimi tudi v Istambulski konvenciji.[1] Če kazenski zakonik ne vsebuje specifične določbe glede domačega nasilja, obstaja torej omenjena splošna inkriminalizacija posegov v telesno integriteto. Že od naslednjega dne po vložitvi njene pritožbe so zdravniška mnenja dovoljevala ugotovitev, da je pritožnica izkazala telesne poškodbe kot tudi hudo depresivno motnjo in post travmatski kronični sindrom, zaradi pretrpljenega nasilja. Kljub temu pa je republiški tožilec čakal do trenutka petih mesecev pred prenehanjem svojega mandata, da je opravil zaslišanje bivšega zakonca pritožnice. Prav tako je že od leta 2007, torej od razglasitve razveze zakonske zveze, sodni družinski senat na podlagi zbranih dokazov potrdil naznanjeno nasilje. Torej nič ni opravičevalo pasivnosti republiškega tožilca, ki je šele več kot pet let in šest mesecev po vloženi pritožničini zahtevi sprožil kazenski pregon, ki pa je še danes nedokončan.
Način, na katerega so domače sodne oblasti vodile kazenski pregon upoštevajoč prav tako omenjeno sodno pasivnost, ki je splošna in diskriminatorna ter že do sedaj večkrat ugotovljena v zadevah zoper Turčijo v primerih domačega nasilja, ustvarja ugodne pogoje za omenjeno nasilje.
b) nedostopnost varstvenih ukrepov proti domačemu nasilju po razvezi - v tej zadevi je civilni zakon predvideval možnost nasloviti na sodnika za družinske zadeve zahtevo za določitev varstvenih ukrepov, katere je pritožnica uživala tudi še v času, ko je bila poročena. Ves čas med dnevom razglasitve razveze zakonske zveze in uveljavitvijo novega zakona, veljavna zakonska ureditev ni zagotavljala pritožnici, ki je bila že razvezana, ugodnosti omenjenih varstvenih ukrepov, in katerih presoja je bila prepuščena razlagi in diskreciji sodnika za družinske zadeve, ki je zadeve obravnaval.
V času postopka pritožnica sicer ni bila žrtev novega telesnega nasilja s strani njenega bivšega moža. Zato pa je bilo treba upoštevati tudi psihološki učinek povzročenega nasilja. Ni se smelo zanemariti strahu, v katerem je pritožnica živela - skrita v nekem zavetišču dve leti in pol, kot tudi ne vpliva na njeno osebno, socialno in družinsko življenje zaradi pretrpljenega nasilja, ki je prisoten še danes. Okoliščina, da je od uveljavitve novega zakona, uživala varstvene ukrepe proti svojemu možu, pa je verjetno, da je njena telesna integriteta še vedo ogrožena, opisana dejanska situacija pa vzbuja v njej še vedno strah, ranljivost in negotovost.
c) Zaključki: treba je upoštevati, da nasilje nad ženskami, kot je tudi obravnavano v Preambuli Istambulske konvencije, predstavlja enega od odločilnih socialnih mehanizmov, v katerih se ženske znajdejo v podrejeni vlogi v razmerju do moških. Ni sprejemljivo, da je morala pritožnica več let predno je uspela priti do nacionalnih sodnih instanc, zaradi nasilja živeti v strahu pred ravnanjem svojega bivšega moža.
Upoštevajoč vse navedeno država ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti v smislu določbe 3. člena Konvencije.
Zaključek: kršitev (soglasno)
Sodišče je prav tako soglasno zaključilo, da gre za kršitev 14. člena v zvezi z 3. členom Konvencije.
Člen 41: 19.500 evrov za nepremoženjsko škodo; zahteva za povrnitev premoženjske škode je bila zavrnjena.
(glej tudi Opus proti Turčiji, 33401/02 in Durmas proti Turčiji, 3621/07, kot tudi tematsko poročilo o družinskem nasilju)
[1]Konvencija Sveta Evrope glede varstva in boja proti nasilju nad ženskami in domačemu nasilju, ratificirana v Turčiji v letu 2012, ki je stopila v veljavo v letu 2014.
Full & Egal Universal Law Academy