Mironovas in drugi - Lithuania - 40828/12 et al.
status žrtve - pritožnikom je pred domačimi sodišči odmerjena prenizka odškodnina zaradi neustreznih razmer v priporu
Pritožniki so prestali zaporne kazni v različnih popravnih domovi. Zaradi neustreznih razmer so se pritožili pred domačimi sodišči. Slednja so v vseh sedmih primerih ugotovila, da so bili standardi, uzakonjeni z nacionalnimi pravili, kršeni. Petim pritožnikom so sodišča odmerila odškodnino v višini od 60 do 2300 €, dvema pritožnikoma so odškodninski zahtevek zavrnila z obrazložitvijo, da denarna odškodnina ni primerno sredstvo za varstvo njunih pravic.
Pritožniki so v postopku pred Sodiščem zatrjevali, da so razmere, v katerih so prestajali zaporne kazni, pomenile poseg v prepoved mučenja po 3. členu Konvencije. Tožena država je ugovarjala njihovemu statusu žrtve, češ da so svoje pritožbe/zahtevke že uspešno uveljavljali pred domačimi sodišči.
Sodišče je ugotovilo, da so nacionalna sodišča v vseh sedmih primerih ugotovila kršitve določb domačega prava, ki urejajo minimalne standarde za zaporske objekte. Vendar pa obravnava tožb ni bila skladna z uveljavljeno metodologijo - da se razmere obravnava kot celostne in presoja njihov celosten vpliv na počutje pridržancev (kumulativni pristop), ne pa, da se razmere obravnava posamično. Prav takšen način je pripeljal do tega, da posamična kršitev ni upravičevala prisoje odškodnine. Ob upoštevanju navedenih pomislekov pa po oceni Sodišča domače odškodninsko pravno varstvo predstavlja ustrezno pravno sredstvo v tožbah zaradi neustreznih pridržalnih razmer.
Glede odmere višine odškodnine je Sodišče presodilo, da je bila odškodnina 2.300 € primerna, zato pritožniku, ki mu je bila prisojena ta vsota, ne gre več status žrtve po 34. členu Konvencije.
Za ostalih šest pritožnikov, ki jim odškodnina ni bila priznana ali pa jim je bila priznana v znatno nižjih zneskih od tistih, ki jih prisoja Sodišče, je Sodišče odločilo, da jim status žrtve še vedno pripada.
Glede ugovora tožene države, da ustrezno sredstvo predstavlja premestitev zapornika v drugo ustanovo, Sodišče smatra, da ugovor ni utemeljen. Premestitev je predmet diskrecije zaporske uprave, ki temelji zlasti na zdravstvenem stanju zapornika ali drugih utemeljenih okoliščinah, ne upošteva pa prenatrpanosti in higiensko neustreznih kapacitet. Premestitev tudi ni izvršena na zahtevo zapornika. Glede na splošno stanje zaporskih kapacitet v državi toženki bi bila pravica do ustreznih pogojev (dovolj bivalnega prostora in ustrezne sanitarne zmogljivosti) lahko posamezniku zagotovljena le na račun še večjega omejevanja pravic ostalih zapornikov. Nova zakonodaja, veljavna od 1.7.2012, pa na položaj pritožnikov glede na datum vložitve pritožbe nima vpliva.
Parlamentarni ombudsman ima pristojnost zgolj za podajanje predlogov in priporočil, ne da bi smel izdajati obvezujoče odredbe upravi zapora v smeri izboljšanja razmer posameznega zapornika. Zlasti njegova priporočila niso učinkovita v kratkem časovnem obdobju, da bi se njegovo delovanje lahko štelo za učinkovito pravno sredstvo. Zato se možnost pritožbe na parlamentarnega ombudsmana ni izkazala kot možno učinkovito pravno sredstvo znotraj domačega pravnega sistema.
Glede šestih pritožnikov je Sodišče zavrnilo ugovor države, da nimajo več statusa žrtve in nadaljevalo z vsebinsko obravnavo njihovih pritožb ter ugotovilo, da so pritožbe štirih pritožnikov glede kršitve prepovedi mučenja po 3. členu Konvencije utemeljene (tem pritožnikom je Sodišče prisodilo od 6.500 do 10.000 € odškodnine za nepremoženjsko škodo), pritožbi dveh preostalih pritožnikov pa nista utemeljeni in ju je Sodišče zavrnilo.
Full & Egal Universal Law Academy