Mitrova in Savik - the former Yugoslav Republic of Macedonia - 42534/09
Spoštovanje družinskega življenja
Izvršitev prostostne kazni zoper mater, ki ovira očetove stike z otrokom - ni kršitve
Pritožnici sta mati in hči. Po razvezi staršev maja 2007 je bila tedaj trimesečna hči dodeljena materi. Očetovi stiki so bili določeni z odločbo centra za socialno delo. Po večkratnih zavrnitvah očetovih prošenj, da bi videl hčerko, je sodišče mamo dvakrat obsodilo na pogojno zaporno kazen. Kljub temu je mama še naprej preprečevala stike, zato je bila obsojena še tretjič in bila tokrat obsojena na nepogojno tromesečno zaporno kazen. 30. 7. 2009 je bila hči izročena v očetovo oskrbo. Po materini prestani kazni 8. 10. 2009 je CSD urejal njene stike s hčerko, tako da sta se prvič srečali 19. 2. 2010. CSD je postopno večal pogostost stikov in po tem, ko oče na sodišču ni uspel z zahtevkom za predodelitev hčerke, je bila hčerka dodeljena v oskrbo materi februarja 2011. V marcu 2012 je vrhovno sodišče spremenilo odločitev nižjih sodišč in zaradi materinega preprečevanja stikov presodilo, da je za hčerko najbolje, da je dodeljena očetu. Po tej sodbi je CSD na podlagi dogovora med staršema uredilo bivanje hčerke tako, da živi pri mami čez teden, ob koncih tedna pa pri očetu.
Pritožnici uveljavljata kršitev zaradi izvršitve materine prostostne kazni, zaradi opustitve CSD, da bi uredil stike hčerke z materjo med in takoj po izvršitvi zaporne kazni in zaradi sodbe vrhovnega sodišča, ki je otroka predodelilo očetu.
Materina obsodba in izrečena zaporna kazen sta bili v skladu z zakonom in usmerjeni v zagotovitev stikom očeta in hčerke in naj bi mater odvrnili k ponovnemu protipravnemu ravnanju in zagotovili tudi generalno prevencijo.
Kljub dvema prejšnjima obsodbama in grozeči pogojni kazni se materino ravnanje ni spremenilo, še vedno ni bila pripravljena sodelovati in je še nadalje očetu preprečevala, da bi videl hčerko. Izrečena nepogojna zaporna kazen, ki je sicer za kratek čas omejila materine pravice, je imela dolgoročne učinke na varovanje otrokove največje koristi, ki se v konkretnem primeru kaže kot vzdrževanje stikov in odnosa z obema staršema. Zato izrečeni ukrep ni nesorazmeren z legitimno zasledovanim ciljem. Če bi bilo očetu in hčerki onemogočeno druženje, bi njuna družinska skupnost sčasoma propadla oz. se med njima ne bi vzpostavila naravna navezanost.
Mati je prostostno kazen prestajala dva meseca in 9 dni, v tem času stikov s hčerko ni imela. Vendar pa mati ni trdila, nit dokazala, da bi med prestajanjem kazni ustrezno zaprosila za stik s hčerko. Brez njene pobude CSD ni bil dolžan niti ni smel po uradni dolžnosti skrbeti za izvrševanje njenih koristi. Takoj, ko je bila mati izpuščena iz zapora, je sicer vložila dve zahtevi za stik s hčerko, vendar se hkrati ni želela udeležiti postopka na CSD. Na podlagi nove zahteve 29. 1. 2010 se je CSD dogovoril za stik. 10. 2. 2010 je izdal odločbo, v kateri je prvi stik določil za 19. 2. 2010. Na podlagi teh ugotovitev je Sodišče ugotovilo, da država ne more biti odgovorna, da mati hčerke ni videla v obdobju od 30. 7. 2009 do 19. 2. 2010.
Glede spremenjene odločitve vrhovnega sodišča, ki je otroka dodelilo očetu, se je Sodišče strinjalo z razlogi nacionalnega sodišča, da je otrokova največja korist, če je deležen nemotenih stikov z obema staršema. Presoja je v prostem polju nacionalnih sodišč; njihova odločitev pa je ustrezno in zadostno obrazložena.
Sodišče je s petimi glasovi proti dvema odločilo, da kršitve Konvencije ni bilo.
Full & Egal Universal Law Academy