Muršić - Croatia - 7334/13
Ponižujoče ravnanje
Omejen osebni prostor v zaporskem objektu, namenjenem več osebam: kršitev in ni kršitve
Dejstva:
V tej zadevi je senat že odločil s sodbo 12. 3. 2015, v kateri je ugotovil, da do kršitve 3. člena Konvencije ni prišlo, čeprav je bila površina prostora na zapornika občasno manjša od 3 m2, tako stanje ni prestopilo praga, da se stanje lahko šteje kot nečloveško ali ponižujoče. 7. 7. 2015 je bila zadeva na predlog pritožnika predložena v obravnavo velikemu senatu.
Pravo:
Sodba Sodišča, ali je bilo poseženo v prepoved po 3. členu, ne temelji na goli matematični operaciji izračuna povprečne površine na zapornika. Upoštevati je treba celotno realno sliko okoliščin, v katerih zaporniki živijo.
V primerih, v katerih je količina povprečne površine na zapornika v zaporih, namenjenih izvrševanju kazni za več oseb, padla pod 3 m2, se pojavi domneva, da tako stanje že pomeni kršitev 3. člena. Dokazno breme je na državi, da izpodbije to domnevo, in sicer tako, da dokaže, da so druge okoliščine nadomestile pomanjkanje osebnega prostora. Uspešna bi bila lahko le, če bi dokazala kumulativen obstoj naslednjih dejavnikov: obdobje, ko je bila površina osebnega prostora manjša od 3 m2, je bilo kratko, občasno in je le malo odstopalo navzdol; opisana pomanjkljivost je bila nadomeščena z večjo količino svobode gibanja izven celice in z zadostno možnostjo zunanjih dejavnosti; pritožnik je bil nameščen v, splošno gledano, ustrezni celici; drugih omejujočih okoliščin njegovega bivanja v zaporu pa ni ugotoviti.
V primerih, ko zaporniku pripada med 3 do 4 m2 osebnega prostora, je prav ta podatek vseeno eden od ključnih elementov za presojo Sodišča o ustreznosti zaporskih razmer. V takih primerih gre za kršitev 3. člena, kadar pomanjkanje prostora sovpada še z drugimi pomanjkljivostmi, ki se nanašajo na fizične razmere v zaporu, kot so: vaje na prostem, naravni zrak in svetloba, možnost prezračevanja, ustrezna sobna temperatura, možnost zasebne uporabe toaletnih prostorov in ustreznost z osnovnimi sanitarnimi in higienskimi standardi.
Kadar je zaporniku na razpolago prostor, ki meri več kot 4 m2, se vprašanje ustrezne velikosti osebnega prostora ne pojavi, pa so za presojo Sodišča odločilni le elementi, ki so našteti v prejšnjem odstavku in od katerih je odvisno, ali so razmere ustrezne ali ne.
Pritožnik je bil občasno nameščen v celice, katerih površina je bila manjša od 3 m2, zato se je zanj vzpostavila močna domneva, da kršitev po 3. členu obstoji. Eno takih obdobij je trajalo 27 dni, tako da se je domneva za to obdobje potrdila. V tem obdobju je bil pritožnik podvržen slabim razmeram, ki bi se jim lahko izognili, zato je šlo v tem obdobju za ponižujoče ravnanje, kakršno je s 3. členom Konvencije prepovedano. Za ostala obdobja, ko je bil pritožnik nameščen v premajhni celici, pa je država domnevo kršitve uspela izpodbiti - dokazala je, da je bil pritožnik nameščen v sicer ustrezno opremljeni celici, šlo je za kratka obdobja in za manjši odklon v škodo pritožnika, v tem obdobju je bila pritožniku omogočena dovoljšnja stopnja svobode gibanja v zunanjih prostorih, zato po oceni Sodišča do ponižujočega ravnanja ni prišlo. V obdobjih, ko pa je bil pritožnik nameščen v celici, kjer mu je bilo na voljo med 3 do 4 m2 prostora, pa ti pogoji niso predstavljali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
Sklep:
- ugotovljena kršitev (soglasno), kolikor gre za obdobje 26 dni, ko je imel pritožnik na voljo manj kot 3 m2 osebnega prostora in prisojena odškodnina po 41. členu Konvencije v višini 1.000 €;
- v preostanku, kolikor gre za obdobje, ko je imel pritožnik na voljo manj kot 3 m2 osebnega prostora, kršitev ni ugotovljena (10 glasov proti 7 glasovom);
- v preostanku, kolikor gre za obdobja, ko je imel pritožnik na voljo med 3 do 4 m2 osebnega prostora, kršitev ni ugotovljena (13 glasov proti 4 glasovom);
Glej tudi: Ananyev and Others v. Russia, 42525/07 in 60800/08, Information Note 148
Full & Egal Universal Law Academy