Musa Tarhan - Turkey - 12055/17
Mirno uživanje premoženja
Razlastitveni postopek, v katerem je bilo obema strankama naloženo, da nasprotni stranki plačata določeno vsoto na račun stroškov - kršitev
(uporabno za slovenske razmere: v nepravdnem postopku za določitev odškodnine)
Dejstva:
Upravni organ je razlastil pritožnikovo nepremičnino in ugotovil vrednost nepremičnine na približno 800 turških lir - pritožnik se je glede vrednosti nepremičnine obrnil na sodišče in nasprotoval cenitvi. Na podlagi izvedenega postopka je sodišče višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino določil na približno 2500 turških lir, vendar pa je hkrati odločil, da mora vsaka stranka povrniti drugi stranki 1500 turških lir iz naslova povračila stroškov zaradi zastopanja s strani odvetnika.
Pravo:
Člen 1 Protokola št. 1:
Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali in v kakšnem obsegu obremenitev pritožnika s stroški odvetniškega zastopanja nasprotne stranke lahko pomeni poseg v njegovo pravico do spoštovanja premoženja. Denarna vsota, ki jo je moral pritožnik povrniti iz naslova teh stroškov, dejansko delno vpliva na znesek razlastitvene odškodnine, ki se presoja kot premoženje v smislu 1. člena Protokola št. 1.
Pritožnik je bil udeleženec v sodnem postopku, v katerem je nasprotoval državi glede višine odškodnine za razlaščeno premoženje na podlagi akta države v izvrševanju njenih javnih pooblastil. Zato je treba ta primer razlikovati, v luči testa sorazmernosti, od tistih, ki se nanašajo na sodne stroške, ki nastanejo v sporu zasebnega prava. Paradoksalno je, da država na eni stran prevzame glede povrnitve pravdnih stroškov vlogo stranke, ki sicer pripada drugi nasprotni stranki, zasebniku. Prav tako v taki situaciji razkorak med dolžnostjo države poplačati razlastitveno odškodnino in na drugi strani dolžnostjo, da plača sodne stroške, ne predstavlja ovire za celovito presojo sorazmernosti spornega posega.
Čeprav dejstvo, da je stranki naloženo plačilo stroškov in izdatkov, še posebej tistih, ki predstavljajo stroške zaradi zastopanja odvetnika nasprotne stranke, dejansko zasleduje legitimni cilj in ni v nasprotju s Konvencijo, je kljub temu lahko problematično pritožnika šteti kot nasprotno stranko. Vrednost razlaščene nepremičnine je bila ocenjena s strani izvedencev upravnega organa na 843 turških lir, medtem, ko je sodni senat določil višino razlastitvene odškodnine na 2515 turških lir, kar pomeni trikrat več od prvotne cenitve. Torej treba je imeti pred očmi, da je pritožnik upravičeno nasprotoval upravnemu organu in zahteval sodno presojo glede višine odškodnine. Ne v spisu kot tudi ne v razlogih nacionalnih sodnih oblasti ni ničesar, kar bi kazalo na to, da je na podlagi nacionalne procesne ureditve pritožnik postavil prekomerne zahteve ali pa da bi s svojim ravnanjem povzročil nasprotni stranki nepotrebne stroške. Prav tako je bila ugotovljena vrednost v znesku 843 turških lir precej pod vrednostjo pritožnikove nepremičnine. Z drugimi besedami, pritožniku ni mogoče pripisati kakršnekoli odgovornost za to, da je sprožil sodni postopek, saj je to storil iz razlogov, ki so se izkazali za utemeljene.
Še več, denarne obveznosti, ki so bremenile vsako od obeh strank iz naslova stroškov in izdatkov, se niso medsebojno izničile, ker pritožnik ni bil upravičenec do plačila s strani upravnih oblasti. Vsota 1500 turških lir, na katero je bil upravna oblast obsojena, je bila izplačana pritožnikovemu odvetniku in pritožniku tako ni nadomestila enake vsote, ki jo je moral plačati upravnemu organu.
Res je, da bi moral pritožnik v vsakem primeru plačati svojega odvetnika in da je sodni senat, ko je obsodil vsako od obeh strank na povračilo enakih zneskov drugi stranki, implicitno obremenil vsako od strank z njunimi stroški zastopanja. Vendar se takšna situacija ne ujema s pravico do spoštovanja premoženja, ko se zahteva povračilo odvetniških stroškov, nastalih v razlastitvenem postopku. To je utemeljeno na podlagi dveh okoliščin: a) v bistvu spora je razlastitev, to pomeni dejanje, ki spada v pristojnost države, ko ta izvršuje svoja javna pooblastila in ko pritožnik ne nosi nobene odgovornosti za sprožitev tega postopka; b) sporni stroški se povzpnejo na raven 40% razlastitvene odškodnine, kar onemogoča pritožniku prejeti celotno odškodnino, ki jo je utemeljeno terjal v sodnem postopku. Sodišče pa ne izključuje, da v drugačnih okoliščinah enaka stroškovna odločitev ne bi bila dopustna.
Za zaključek - obsodba pritožnika na povračilo stroškov zastopanja odvetnika upravnega organa je zanj predstavljala prekomerno breme, ki je porušilo pravično ravnotežje med splošnim interesom in temeljnimi pravicami posameznika.
Sklep:Kršitev (soglasno).
Člen 41: Ugotovitev kršitve zadostuje glede nepremoženjske škode, za premoženjsko škodo dosojenih 400 EUR.
Glej tudi:
- Perdigão v. Portugal, GC, 24768/06, Information Note 135
- Stankiewicz v. Poland, 46917/99, Information Note 85
- Klauz v. Croatia, 28963/10
- Cindrić and Bešlić v. Croatia, 72152/13, Information Note 199
Full & Egal Universal Law Academy