Naϊt Liman - Switzerland - 51357/07
Dostop do sodišča - neobstoj splošne pristojnosti civilnih sodišč v zadevah mučenja - člen 6 se uporabi - ni kršitve
Dejstva:
Med krajšo nastanitvijo v švicarski bolnici v letu 2001 je pritožnik - nekdanji minister za notranje zadeve Republike Tunizije in tunizijski politični begunec, stanujoč v Švici od 1993, vložil proti svojemu nasprotniku kazensko tožbo zaradi mučenja, kateremu je bil podvržen v letu 1992 v prostorih ministrstva v Tuniziji. Postopek v zvezi s tožbo je bil ustavljen, ker je bivši minister zapustil švicarsko ozemlje, pritožnik pa je proti njemu in proti tunizijski državi vložil civilno tožbo in zahteval odškodnino ter obresti. Vendar pa so se švicarske oblasti izrekle za nepristojne: švicarski zakon namreč ne določa splošne civilne pristojnosti v zadevah mučenja; pristojnost forum necessitatis (nujna pristojnost) je dovoljena le pod pogojem, da je zadeva povezana v zadostni meri s Švico. Zvezni senat je ugotovil, da mora upoštevati časovno obdobje, ko so se zgodila zatrjevana dejstva, torej leto 1992 - s čimer je izključil pomembnost kasnejših vezi, ki jih je spletel pritožnik s Švico - upoštevajoč, da je treba izraz „zadeva“ razlagati v zožujočem pomenu kot „skupek dejstev“ (drugače povedano: gre za zatrjevana dejstva, in torej ne za osebo, ki pa morajo izkazovati zadostno zvezo s Švico).
Pravo:
Člen 6/1
a) Uporabljivost člena 6/1 v tej zadevi je odvisna od obstoja „izpodbijanja“ na podlagi „pravic in obveznosti“, priznanih v notranjem pravu. Poleg švicarskega obligacijskega zakonika, ki določa splošno načelo civilne odgovornosti za protipravno ravnanja, tudi 14. člen Konvencije Združenih narodov proti mučenju (ki je implementiran v švicarski pravni red z ratifikacijo iz leta 1986) zagotavlja žrtvam mučenja pravico zahtevati odškodnino in biti pravično in primerno poplačan.
Ni toliko pomembno, da država toženka ne nasprotuje obstoju navedene pravice, temveč se v večji meri sklicuje na svojo ekstrateritorialnost. Ugovor lahko vsebuje tako sklicevanje na sam obstoj pravice kot tudi na njeno razsežnosti in način njenega izvrševanja. V očeh Sodišča pa se vprašanje teritorialne pristojnosti nanaša na sam temelj zadeve in ni odločujoč za uporabo 6. člena Konvencije.
Sklep: Člen 6 se uporabi (z večino glasov; 6 : 1).
b) glede utemeljenosti pritožbe: Švica ni sprejela prekomernega ali nelegitimnega omejevanja pravice do dostopa do sodišča.
i) legitimnost zasledovanih ciljev - več sicer legitimnih aktivnosti oblasti lahko poseže v načelo dobrega administrativnega vodenja sodstva in zagotavljanja učinkovitosti sodnih odločb: i) težave sodnih senatov pri zbiranju in ocenjevanju dokazov; ii) težave pri izvrševanju sodb; iii) tveganje, da se vzpodbuja forum-shopping, ki bi obremenil švicarska sodišča v smislu proračunskih omejitev; iv) zaradi omenjenih preobremenjenosti morebitni posledični diplomatski zapleti.
ii) sorazmernost posega - pristojnost je pooblaščenost organa, da obravnava vprašanje pravice v okviru nekega spora. Dve bistveni točki v zvezi s pristojnostjo morata biti v spornem primeru izpostavljeni:
- univerzalni značaj pristojnosti kaže na pomanjkanje zahtevane povezave med sodno pristojnostjo in zadevo v spornem primeru; splošna pristojnost je sestavljena iz obeh pogojev ratione personae in ratione loci države. Konvencija ZN proti mučenju dopušča takšno pristojnost v kazenskih zadevah (člen 5/2), vendar je bolj nejasna v civilnih zadevah (člen 14);
- pristojnost forum necessitatis določa pristojnost po prebivališču z izjemami, ki so skladne z običajnimi pravili notranjega prava, v primeru, ko bi bil postopek v tujini nemogoč oz. prekomerno otežen glede prava ali glede dejstev.
Mednarodno pravo torej ne zavezuje Švice, da dovoli pritožniku dostop do svojih sodišč iz omenjenih naslovov. Odsotnost prisilne norme mednarodnega prava dopušča švicarskem oblastem široko polje proste presoje, ki pa ni bilo preseženo niti s strani zakonodajalca niti s strani sodišča. Noben očitno nerazumen oz. arbitraren element se ni pojavil v interpretaciji zveznega sodnega senata glede veljavnih predpisov. Zato Sodišče ne šteje za potrebno, da se ukvarja z vprašanjem sodne nepristojnosti, ki bi lahko koristila tožencem, katere toži pritožnik. Zato se nadalje tudi ne izpostavlja presoja o širšem konsenzu v mednarodni skupnosti glede obstoja pravice žrtev mučenja do primerne in učinkovite odškodnine, niti dejstvo, da so države vzpodbujane, da omogočijo učinkovanje te pravice tako, da finančno podpirajo svoje sodne sisteme oz. jim omogočajo pristojnost v tovrstnih odškodninskih zadevah, tudi v primerih, ki so se zgodili izven njihovih geografskih meja. Je pa sicer treba pozdraviti napore držav, da omogočijo dostop do sodišča tudi v zvezi z odškodninskimi zahtevki zaradi dejanj mučenja. Vendarle ni nerazumno, da država sprejme nujno pristojnost, tako da poveže upoštevanje pravice z obstojem določenih dejstev, ki povezujejo zadevo s to državo in ki ji narekujejo, da odloči v luči mednarodnega prava in ne da bi prestopila meje presoje, ki ji pripada na podlagi Konvencije.
Sodišče tudi ne izključuje, upoštevajoč dinamičnost področja, da se v prihodnje lahko stvari razvijejo drugače. Kljub temu, da ne ugotavlja kršitve člena 6/1 v konkretni zadevi, pa vendarle poziva države članice Konvencije, da upoštevajo v svojih pravnih ureditvah razvoj pri zagotavljanju učinkovitosti pravice do odškodnine zaradi mučenja, in z vso potrebno skrbnostjo proučijo vsak tovrstni zahtevek tudi v smeri upoštevanja okoliščin, ki obvezujejo njihova sodišča, da se izrečejo za pristojne.
Sklep: Ni kršitve (z večino glasov; 15 : 2).
Full & Egal Universal Law Academy