Nait Liman - Switzerland - 51357/07
Pomanjkanje splošne pristojnosti civilnih sodišč v primerih mučenja - ni kršitve
Dejstva:
Med kratkim bivanjem v švicarski bolnišnici leta 2001 znanega bivšega zunanjega ministra Republike Tunizije je pritožnik - politični tunizijski begunec, bivajoč v Švici od leta 1993, vložil proti bivšemu ministru kazensko tožbo zaradi dejanj mučenja, ki mu jih je ta povzročil leta 1992 v prostorih tunizijskega ministrstva. Tožba je bila zavrnjena, ker je bivši minister zapustil švicarsko ozemlje in je zato pritožnik zoper njega in tunizijsko državo vložil civilno tožbo za poplačilo škode. Vendar pa se je švicarsko sodišče izreklo za nepristojno, ker je ocenilo, da zadeva nima zadostne zveze s Švico.
Pravo:
prvi odstavek 6. člena Konvencije
a) Glede zavrnitve švicarskega sodišča, ki se je na podlagi domačega prava razglasilo za nepristojno:
Zavrnitev odločanja o pritožnikovi civilni tožbi je temeljila na podlagi dobrega izvrševanja sodne oblasti in učinkov domačih sodnih odločitev. Splošna pristojnost v civilnem smislu bi lahko sodišču povzročila predvsem probleme glede izvajanja dokazov in glede izvršitve izdanih sodnih odločb. Ni mogoče izključiti, da bi izjema od splošne pristojnosti bila lahko po naravi takšna, da bi favorizirala neželeno vmešavanje ene države v notranje zadeve druge države.
Domači sodni senati so ugotavljali, ali bi njihova pristojnost lahko temeljila na institutu „forum necessitatis“, priznanem v Švici na podlagi 3. člena zveznega Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (LDIP). Ugotovili so, da pogoj, ki se nanaša na obstoj zadostne „navezne okoliščine“ med zadevo pritožnika in Švico, ni bil izpolnjen. Razlaga določbe 3. člena LDIP, na podlagi katerega so razsojali v konkretnem primeru, se ne zdi arbitrarna; prav tako ni bila nerazumna, ker je bilo poudarjeno, da vse okoliščine primera napotujejo na Tunizijo.
V takšnih okoliščinah so švicarske oblasti morale upoštevati problematiko glede pridobivanja dokazov in izvršitve sodnih odločb, ki bi bile eventuelno priznane z njihove strani, prav tako so lahko presodile, da se bivanje pritožnika v Švici ni moglo upoštevati. Tudi pridobitev švicarskega državljanstva pritožnika, ki je bilo doseženo prav pred odločitvijo zveznega sodišča in šele kasneje potrjeno, se prav tako ni moglo upoštevati.
Študija primerjalnega prava, ki jo je opravilo Sodišče, podpira stališče zveznega sodišča v smeri pomena „forum necessitatis“. To izhaja iz dejstva, da samo manjšina devetih držav izmed 16 držav pogodbenic, ki so bile proučevane, predvideva to načelo pristojnosti. V teh državah je pristojnost podvržena strogim pogojem, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer: nemožnost odločanja pred sodišči druge države ter obstoj zadostne navezne okoliščine med sporno zadevo in državo, katere odločanje se zahteva; kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni za upoštevanje te navezne okoliščine, pa so običajno nacionalnost in domicil oz. prebivališče. Prav tako 3. člen LDIP ne vsebuje nobene izjeme, med članicami Sveta Evrope je o tem vzpostavljeno široko soglasje, in je uzakonjen opisani način določanja pristojnosti v njihovih ureditvah.
b) Neobstoj prisilnih predpisov mednarodnega prava:
Treba je še proučiti, ali se pripoznanje civilne splošne pristojnosti odraža tudi v luči drugih predpisov mednarodnega prava. Vprašanje se postavlja v luči Konvencije Združenih narodov proti mučenju, ratificirane s strani Švice, katere 14. člen zavezuje pogodbene stranke, da zagotovijo žrtvam mučenja pravico do povračila škode oz. odškodnine. Vendarle besedilo te določbe ni brez vpliva na ekstrateritorialno uporabo. Komite proti mučenju je glede 14. člena izdelal pojasnilo, ki ne omejuje njegove uporabe žrtvam mučenja, storjenega na ozemlju države pogodbenice, utrpljene oz. povzročene s strani oz. proti enemu od njenih prebivalcev. Vendar tega države pogodbenice niso upoštevale, prav nasprotno, nobena od 26 držav v Evropi, glede katerih se je proučevalo njihove pravne ureditve oz. je Sodišče izdelalo primerjalnopravne študije, dejansko ne priznava splošne pristojnosti v civilnih zadevah glede dejanj mučenja. Še več, več držav predvideva že splošno pristojnost njihovih sodišč v kazenskih zadevah in se torej lahko žrtev udeležuje kot civilna stranka postopkov, ki so sproženi pred kazenskimi sodišči. V konkretni zadevi je bila pritožniku omogočena učinkovita udeležba kot civilni stranki, pa čeprav je bila kazenska tožba vložena šele potem, ko je obdolžena oseba zapustila Švico. Torej tudi nobena konvencijska obveznost ne zavezuje Švice, da sprejme civilno tožbo pritožnika. In neobstoj konvergentne prakse držav v pomenu izoblikovanja pravnega mnenja prav tako ne omogoča priznanja splošne pristojnosti v civilni zadevi v smislu pravila običajnega prava.
Kljub prepovedi mučenja, kot izhaja iz obveznega prava (ius cogens), razglasitev nepristojnosti švicarskih sodišč, kar zadeva odškodninsko tožbo pritožnika, upošteva načelo sorazmernosti in sledi legitimnim ciljem in tudi vsebinsko ne izvotljuje pravice pritožnika do dostopa do sodišča.
Sklep:
Sodišče je z večino glasov (4:3) odločilo, da kršitve ni.
Full & Egal Universal Law Academy