Orlandi and Others - Italy - 26431/12 et al.
Spoštovanje družinskega in zasebnega življenja
Zavrnitev registracije istospolne zakonske zveze, sklenjene v tujini - kršitev
Dejstva:
Pritožniki so istospolni pari, ki so v tujini sklenili zakonsko zvezo, nato pa jo želeli registrirati v Italiji. Registracija je bila zavrnjena iz razloga, da italijansko pravo ne dovoljuje sklepanja zakonske zveze med istospolnimi partnerji. V letu 2015 je bila izdana sodba Sodišča v zadevi Oliari in ostali proti Italiji, na podlagi katere je Italija sprejela zakon o civilnih skupnostih. Na njegovi podlagi je bilo istospolnim partnerjem omogočeno, da so svoje raznovrstne oblike zvez, ki so jih sklenili v tujini, v Italiji lahko registrirali. Zakonodaja je začela veljati 2017 in večina pritožnikov je novo ureditev že izkoristila za ureditev svojega pravnega položaja.
V postopku pred Sodiščem pa so pritožniki uveljavljali, da je bilo z negativno odločitvijo o registraciji poseženo v njihove pravice po 8., 12. in 14. členu Konvencije.
Pravo:
8. člen: Državam je dana po določbah 12. člena in 14. člena v zvezi z 8. členom Konvencije relativna svoboda, da postavijo omejitve glede sklepanja zakonskih zvez med istospolnimi partnerji. Ne glede na tako izhodišče pa je bilo potrebno istospolne skupnosti pravno priznati in urediti njihova razmerja. Civilne skupnosti predstavljajo eno od možnih oblik pridobitve pravnega priznanja številnih posledic takšne skupnosti, ki je kar najbolj podoben posledicam zakonske zveze. Načeloma bi taka ureditev na prvi pogled zadovoljila zahteve, ki jih postavlja Konvencija. Nova italijanska zakonodaja namreč v pretežnem delu zagotavlja civilni skupnosti (in za civilno skupnost priznano zakonsko zvezo, ki je bila sklenjena v tujini) enako varstvo kot zakonski zvezi, z upoštevanjem ključnih potreb para v trajnem in predanem razmerju. V trenutku odločanja je bila pritožnikom tako na voljo registracija civilne skupnosti oz. registracija njihove v tujini sklenjene zakonske zveze kot civilne skupnosti po novi zakonodaji. Zato je moralo Sodišče presoditi, ali je zavrnitev registracije kot zakonske zveze, preden je stopila v veljavo nova zakonodaja, zaradi česar so se pritožniki znašli v pravnem vakuumu in brez pravnega varstva, pomenila kršitev njihovih pravic po 8. členu Konvencije.
Bistveno vprašanje se je nanašalo na pravično ravnotežje med nasprotujočima si interesoma. Tožena država se, razen splošnega ugovora notranjega javnega reda, ni sklicevala na prevladujoči javni interes nad zasebnim interesom pritožnikov, niti ni navedla legitimnega cilja, zaradi katerega bi bila zavrnitev registracije upravičena. Drugače kot pri drugih konvencijskih pravicah 8. člen namreč ne navaja „javnega reda“ kot enega od mogočih legitimnih ciljev vlade za posege oz. omejitve pravice posameznika. Sodišče je upoštevalo primarno vlogo držav pri urejanju pogojev za veljavnost zakonske zveze in njene pravne posledice in zato že odločilo, da nacionalna zakonodaja, ki ureja registracijo zakonskih zvez, lahko služi legitimnemu cilju preprečitve nereda. V tej zadevi bi se Sodišče lahko strinjalo, da sporna zavrnitev predstavlja ukrep, ki preprečuje nered, vendar le toliko, kolikor položaj pritožnikov ni bil notranje pravno urejen. Ključnega pomena pa je ravno to, da položaj pritožnikov v domačem pravu ni bil urejen, saj pritožniki svoje zveze, ki je bila po tujem pravu priznana bodisi kot dejanska bodisi kot pravna skupnosti, po italijanskem pravu niso mogli zaščititi in jo dobiti priznane v nobeni obliki.
Pravno priznanje istospolnih parov se je v Evropi in tudi po svetu hitro razvijalo. Do dneva odločanja je 27 od 47 držav, članic Sveta Evrope, uveljavilo zakonodajo, ki istospolnim partnerjem omogoča pravno priznanje njihove zveze. Taka ugotovitev pa ne velja tudi za vprašanje registracije istospolnih, v tujini sklenjenih, zakonskih zvez - glede tega v Evropi ni soglasja. Razen v državah članicah, kjer je dovoljena sklenitev istospolne zakonske zveze, primerjalno-pravni podatki, ki so bili dostopni Sodišču (27 držav istospolne zakonske zveze ne dopušča), kažejo, da le tri od teh 27 držav dopuščajo registracijo zakonskih zvez, ki sicer po domači zakonodaji niso dovoljene. Opisano pomanjkanje soglasja med državami članicami SE kaže na široko polje proste presoje držav pri vprašanju, ali v tujini sklenjeno zakonsko zvezo registrirajo po domačem pravnem redu ali ne.
Interes države in širše družbe pri nedovolitvi registracije v tujini sklenjene zakonske zveze, kar naj bi preprečilo nered, naj bi odvračal državljane, da v tujih pravnih redih posegajo po institutih, ki jih domače pravo ne priznava in ki jih s konvencijskega vidika država ni dolžna priznati. Zavrnitve v konkretnih primerih so bile posledica zakonodajne odločitve, da istospolnih porok ne dovoli, kar je odločitev, ki je Konvencija ne prepoveduje oz. ne obsoja. Država lahko legitimno zagotavlja, da so zakonodajne rešitve spoštovane in da se izbira, ki jo je opravila demokratično izvoljena vlada, ne zaobide.
Zavrnitev registracije zakonskih zvez pritožnikov slednjim ni odvzela nobenih pravic, ki so jim bile v Italiji priznane pred tem, v državi, kjer so zakonske zveze sklenili, pa bi lahko uveljavljali vse pravice in obveznosti, ki jih iz sklenjene zveze gredo. Vendar pa je odločitev o zavrnitvi registracije porok pritožnikov v kakršnikoli obliki pomenila, da so pritožniki ostali v pravnem vakuumu (preden je bila sprejeta in uveljavljena nova zakonodaja) in da družbena realnost ni bila upoštevana. Res je, da stara pravna ureditev ni dopuščala, da bi oblasti priznale pravni obstoj in posledice skupnosti pritožnikov. Ob tem pa niso bili navedeni nobeni širši družbeni interesi, ki bi upravičevali nastalo situacijo, ko so pritožniki ostali brez priznanja in brez pravnega varstva.
Italija ni imela razumnega razloga, da ne bi upoštevala pravice do spoštovanja družinskega življenja pritožnikov po 8. členu Konvencije, ko ni zagotovila prav nobenega pravnega sredstva za zaščito njihovega razmerja. Do pred kratkim je torej Italija z neupoštevanjem pravnega vakuuma in ker ni zagotovila nekega pravnega varstva skupnostim pritožnikov kršila konvencijske garancije, saj ravnovesja med javnim in zasebnim interesom ni niti iskala.
Sklep: Kršitev (z večino glasov, 5 : 2).
Glede na ugotovljeno kršitev 8. člena Konvencije Sodišče ni ugotavljalo, ali je bil kršen tudi 14. člen v povezavi z 8. ali 12. členom Konvencije.
Člen 41: 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
Glej tudi:
- Oliari and Others v. Italy, 18766/11 and 36030/11, Information Note 187
Full & Egal Universal Law Academy